R.M.N. je Romunija, če ji odvzamemo samoglasnike, in v tem težaškem, mračnem in pedantno skonstruiranem filmu nam režiser Cristian Mungiu, zmagovalec Cannesa 2007, pove zgodbo o ksenofobiji, verski gorečnosti in splošni mentalni degeneriranosti sodobne Evrope. Film je postavljen v zanimivo večetnično in večjezično podeželsko okolje v Transilvaniji, kjer se mešajo romunski, madžarski, romski in nemški jezik. Tja se po daljšem obdobju dela v Nemčiji vrne Matthias, ki pa doma najde samo razbito družino, bolnega očeta, ženo, ki ga ne ljubi več, in sina, ki ga skoraj ne pozna. Še dobro, da je tam tudi nekdanja ljubimka Csilla, ki vodi uspešno pekovsko podjetje, v katerem so zaposleni tudi »črnci«, kakor legalno zaposleno osebje iz Šrilanke in Pakistana, katerih delo podpirajo sredstva Evropske unije, enotno označuje lokalna rasistična scena, »ki nima nič proti tujcem, dokler ostanejo v svojih državah«. Mungiu med drugim opozori na paradokse sodobne ksenofobije, ko se kot najbolj glasni nasprotniki priseljencev izkažejo madžarsko govoreči prebivalci, ki so v tem okolju tudi sami de facto manjšina. R.M.N. je potrpežljivo zgrajena in režijsko vrhunsko izpeljana drama, ki osupne z dolgimi, natančno orkestriranimi sekvencami protimigracijskih protestov; tako avtentičnih prizorov ne bi bila sposobna zabeležiti marsikatera dokumentaristova kamera.
David Cronenberg, prvak tako imenovane telesne grozljivke (body horror), se je po osmih letih pavze vrnil z Zločini prihodnosti (Crimes of the Future), futurističnim trilerjem, v katerem Viggo Mortensen nastopa v vlogi telesnega umetnika oziroma »umetnika notranje človeške krajine«, eksperimentatorja z roba, ki v lastnem telesu razvija alternativne organe, nove tumorje in interne tetovaže, da bi jih doniral Nacionalnemu registru organov. Zveni divje in provokativno in natanko takšni Zločini prihodnosti tudi so, po malem rekapitulacija režiserjevega polstoletnega opusa, kjer prepoznamo obrise filmov Videodrom, Trk, eXistenZ, po malem pa kritična obravnava sodobne obsedenosti z estetsko popolnostjo na eni strani in tehnološkega spreminjanja človeškega telesa na drugi. Težnja po modificiranju prebavnega sistema, ki bo sprejemal plastiko, da se bo človeštvo lahko prehranjevalo z industrijskimi odpadki, ki jih samo proizvaja, je verjetno najbolj daljnosežna ideja Cronenbergovega opusa.
Najbolj eksplicitni body horror smo letos kljub vsemu doživeli v sekciji Štirinajst dni režiserjev, kjer sta Verena Paravel & Lucien Castaing - Taylor predstavila dokumentarec De humani corporis fabrica, film o »lepotah« anatomije človeškega telesa, ki si je naslov sposodil iz knjige Andreasa Vesaliusa iz 16. stoletja. Vse v tem filmu je ekstremno, od prikaza staranja človeškega telesa do operativnih posegov, ki jih medicinske mikrokamere prenašajo na veliko platno. Največji eksodus gledalcev proti izhodu smo doživeli med operacijo očesa. Največje nelagodje pri ženskah? Carski rez. Največje nelagodje pri moških? Operacija penisa. Najbolj duhoviti komentarji osebja? Kirurgove opazke pri problematični operaciji prostate (»Tega človeka so čudno sestavili«). To je Rembrandtova Anatomija dr. Tulpa za 21. stoletje.
