Nemški skladatelj sodobne klasične glasbe Helmut Lachenmann velja za enega največjih komponistov našega časa. Prve korake v glasbo je naredil v rodnem Stuttgartu, prve impulze za sodobno glasbo je dobil na poletnih tečajih v Darmstadtu, od svojega profesorja Luigija Nona pa je pozneje prevzel serialistično tehniko, iz katere je razvil lasten koncept inštrumentalne konkretne glasbe (musique concrète instrumentale). Njegov glasbeni jezik nagovarja s totaliteto možnosti zvoka, ki ga zmore ustvariti neko glasbilo, vse to pa zahteva nadvse zbranega poslušalca. Pravijo, da je njegova glasba za izvajalce celo brutalna, saj v partiturah mrgoli različnih zahtevnih tehnik. Ugledni profesor je sicer poznan tudi kot ugleden esejist. Med drugim je prejel Bachovo nagrado mesta Hamburg, nagrado Ernsta von Siemensa, nagrado fundacije BBVA Frontiers of Knowledge, zlatega leva za življenjsko delo na beneškem bienalu.
Skladatelj, ki so ga v Slovenski filharmoniji pričakovali osebno, a se na pot v Ljubljano ne bo mogel podati, bo na Sobotni izobraževalni matineji SIM jutri ob 11. uri v Slovenski filharmoniji prisoten prek spletne videopovezave, z njim se bo pogovarjal skladatelj dr. Peter Šavli. Bo pa v živo prišla Lachenmannova soproga, japonska pianistka Jukiko Sugavara, ki bo predstavila njegove klavirske skladbe in nenavadne načine igranja na klavir. V sredo zvečer na abonmajskem koncertu SOS 4 v Cankarjevem domu pa bomo njegovo delo slišali še v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije.
Na svoji skladateljski poti nenehno iščete novo, inovativno. Kaj novega je sploh še mogoče odkriti v glasbi? O tem so se prerekali že avantgardisti.
Če verjamete ali ne: kot skladatelj nikoli nisem iskal nečesa novega. A zdi se, da se je zgodilo. Morda je novo iskalo mene. Ne zanima me nekaj novega. Novo za koga? Za vas, za Donalda Trumpa ali za mojega prodajalca zelenjave? Imam en greh: rad razmišljam. Razmišljam o tem, kar se zdi jasno in očitno, ne samo v glasbi. »Alles klar?« Nichts ist klar! (»Jasno?« Nič ni jasno!) In sem radoveden. Radoveden v smislu: kaj se zgodi, če … Ko govorim o glasbi, torej besede »novo« ne boste našli v mojem besednjaku, niti v besedišču skladateljev, ki jih imam rad, pa tudi ne besede, kot je »zanimivo«. Novo ali zanimivo: oboje je zame dolgočasno. Svojo glasbo, pa ne samo svoje, vidim v evropski tradiciji, v kateri je bila ideja glasbe vedno odprta in se je spreminjala, vedno je bila nekako iritirajoča, že od srednjega veka pa do danes. Znani citat filozofa Ernsta Blocha »Denken heisst Überschreiten« (Razmišljanje pomeni preseganje) ni intelektualna gimnastika. To je veselo spopadanje z našimi miselnimi zmožnostmi, je čudovit šport in ustvarjalna avantura, osrečuje življenje, vznemirja, je občutljivo in pomaga odkrivati skrite ustvarjalne energije in odpirati naše fantazije. Skladatelj, ki ve, kaj hoče, hoče samo to, kar zna, in to zame ni dovolj.
O koliko »novem« lahko govorimo znotraj skladbe Moje melodije, ki ste jo pisali kar devet let in jo bomo slišali tudi v Ljubljani?
V skladbi Moje melodije ni niti enega novega zvoka. Pri komponiranju ne gre za iskanje novih zvokov. Gre za iskanje novih kontekstov. Trozvok v E-duru v Mozartovi Čarobni piščali je isti trozvok kot v Beethovnovi Eroici, z istimi tremi notami se začenja tudi Wagnerjevo Rensko zlato (prva od oper v tetralogiji Nibelungov prstan, op. p.) in v vsakem velikem delu je zvok popolnoma nov … Ljubitelji glasbe, ki se oklepajo svojih navad in so ujetniki svojih predstav o »lepoti«, tega pogosto – in vedno je bilo tako – ne sprejemajo ravno lahko. Ko je v Arnstadtu mladi J. S. Bach pri svetih mašah z lastnimi harmonijami na orglah spremljal pojoče vernike, ki so peli stare Luthrove korale, so ga skoraj odpustili! Ko pa je isto slišal moj oče, so mu v oči stopile solze.
Čemu potem eksistenčna potreba po poslušanju, ustvarjanju glasbe?
Večina ljudi ima rada glasbo samo zato, da bi se počutili nekako srečni in da bi jim bilo udobno, imajo svojo standardizirano predstavo o glasbi. V redu, zakaj pa ne. Ko sedim v avtu z vnuki, ne pojemo atonalno ali serialno, vseeno pa pojemo glasno in brez zadržkov: Life is Life, Volare in Manamana. To je zabava, ki jo spoštujem. Sam pa glasbo razumem tako, da mora biti skladanje povabilo, da odpremo ušesa – v smislu, da odpremo svoje misli, morda razširimo svoje obzorje, a ne samo estetsko; odpremo tudi svoje srce, se odpremo čutenju, se spomnimo, da smo človeška bitja, obdarjena z duhom, v katerem se združita mišljenje in čutenje. In če bi bili motivirani, da se pustimo odpreti na takšen način, potem bi bil nov, nenadomestljiv praktično vsak dan, vsak sončni vzhod, naravni dogodek, vsak objem.
Začeli ste s serialno glasbo, pozneje vas je pritegnila »anatomija zvoka«, zadnja leta razmišljate o družbeni percepciji glasbe. V kolikšni meri naj bo glasbenik oziroma umetnik družbeno angažiran?
Izraz serialna glasba izhaja iz časa po drugi svetovni vojni, ko so mladi skladatelji, kot sem bil sam, poskušali najti poti iz prevladujočega filharmoničnega razumevanja glasbe in jo osvoboditi njene stagnacije. Dobri stari znani medij, katerega čar je bil zlorabljen, pa naj bo to samo za prijetno zabavo, recimo poslušanje Bacha ali Beethovna ob zajtrku (mimogrede: zakaj pa ne?), ali pa v ideološke namene in ne le v nacistični Nemčiji. Ko so leta 1943 predvajali novico o katastrofi nemške 6. armade v Stalingradu, zraven pa tudi Beethovnovo 5. Simfonijo, sem pri sedmih letih sedel in poslušal. In hotel sem umreti za führerja! To zlorabo naše čudovite tradicije lahko opažate ves čas vse do danes, v vseh državah. Tako so skladatelji namesto melodije, harmonije in ritma iskali akustično doživete lastnosti zvokov: nadzorovanje in urejanje višine, trajanja, barv zvoka, glasnosti in ustvarjanja glasbenih situacij, ki vabijo ljudi k odkrivanju in mobilizaciji novih anten v njih samih. V tem pogledu so vse skladbe, ne samo moje, »serialna glasba«; hkrati pa tudi politična glasba v smislu, da nas vabi k poslušanju in tudi odkrivanju, opazovanju, odpiranju obzorja, kar vključuje opazovanje sebe. Tu ne gre samo za razmišljanje, ampak torej tudi za odkrivanje sebe kot bitja, ki je nadarjeno za razmišljanje, za opazovanje. In to vključuje odpiranje našega uma, odkrivanje naših človeških možnosti, našo odgovornost in človeško zmožnost, našo človečnost. To je edina politična funkcija umetnosti, ki je v totalitarnih sistemih sumljiva in ni dovoljena. Zato imam kot ljubitelj glasbe raje Bagatelle za godalni kvartet Antona Weberna kot vse tiste pametno napisane holokavstovske oratorije in koronske opere ter kmalu prihajajoče ukrajinske simfonije, ki jim bomo ploskali, preden sedemo v restavracijo.
Je za umetnika torej bolje, da ostane pri umetniški estetiki, kot da se politično opredeljuje?
Glasba kot estetska pustolovščina ljudi spominja na njihovo človeško usodo kot bitij, obdarjenih z duhom (Geist). Ker je človek zmožen ustvarjalnega mišljenja, nikoli ne pozablja, da je onkraj predstavljivega še več realnosti, ki določa naš obstoj. Umetnost kot kreativno zasnovana čutna izkušnja nas na to opozarja. In zato so umetnost in vse njene kulturne ustanove nepogrešljive. S tem ima vsaka umetniška izkušnja neverjeten subverzivni potencial. Skladatelj – moški ali ženska – je medij, ki mu ni treba nečesa povedati ali izraziti, ampak mora nekaj ustvariti. In to, kar ustvari, izraža več, kot si skladatelj lahko predstavlja.
