Večletni gost Ljubljana Festivala Plácido Domingo se je tudi letos vrnil s poklonom slovenski publiki, s katero, sodeč po njegovi telesni govorici in izjavah na odru, goji prav poseben odnos. V opernem svetu dobro poznamo fenomen glasbeno-ljubezenskega razmerja med operno zvezdo in njenim občinstvom. Toda ko ta dinamika zdrži kljub letom primernemu usihanju glasovnih zmogljivosti, nastane svojevrsten fenomen.
Zdi se, da nekateri veliki umetniki zmorejo animirati svojo muzikalno ustvarjalnost četudi ne rokujejo več z optimalnim inštrumentom. Svojo ustvarjalnost kanalizirajo namreč skozi karizmo. Vseeno, ko zvezda vztraja na izvajanju tehnično (pre)zahtevnega repertoarja, se zgodijo tudi trenja. Toda koncert v Gallusovi dvorani je bil primer optimalnega sodelovanja vseh vpletenih dejavnikov in je odražal popolno ravnovesje med zahtevnostjo repertoarja in zvezdniškim dometom. Koncert nam je dokazal, da je zmotno si predstavljati, da umetniška veličina tiči zgolj v virtuozni zmogljivosti in zapletenih skladbah.
Program, ki je nosil naslov Španska noč, nam je ponudil enovit vpogled v glasbo španskega glasbenega gledališča zarzuele iz 19. Stoletja. Ta nam je v rabi verističnega orkestrskega stavka pri nekaterih arijah priklical konture Bizetove Carmen. Koncert je odprl Orkester Slovenske filharmonije, ki je s prosojnim fraziranjem podajal lahkotnejšo medigro iz La boda de Luis Alonso skladatelja Giméneza. Sledila je prva iz niza kratkih arij Quiero desterrar skladateljev Soutulla in Verta, s katero se je Domingo publiki približal tokrat z melodiko napolnjeno s temperamentnimi plesnimi ritmi in kontrastnimi liričnimi izpovedmi. Na enem mestu je Dominga spremljal violončelist z dobršnjo mero občutljivosti za glasovno krhkost, ki se je pri Domingu kazala v piano pasažah. V tišjih delih skladb je namreč podajal z manj okretnosti, medtem ko se je v forte in fortissimu še počutil domače. V takih trenutkih dolgih držanih tonov v višjem registru je njegov glas še odseval veličino in širino njegovih znamenitih sposobnosti. Zato se mu je zlahka na odru pridružila še urugvajska sopranistka MarÍa José Siri, ki je doživeto podajala romantično vzdušje arije Que te importa que no venga? Serrana. Siri odlikuje predvsem doživeto podajanje in muzikalnost, medtem ko se njen glas ponaša s čistim tonom, ki pa mu mestoma zmanjka nekaj več gostote in raznolikosti vibrata. Skupaj v duetu pa sta nastopila oba pevca v več arijah. V Ten pena de mis amores Soutulla in Verta sta delovala uravnoteženo, predvsem pa sta nas prevzela s temperamentnim Me llamabas Rafaellyo Penelle.
Publika je terjala več dodatkov, med katerimi je Domingo pomenljivo in ganljivo izpel arijo Amor vida de mi vida iz zarzuele Maravilla, pri čemer smo bili priča njegovi večni karizmi.
V intermezzih je orkestrska igra nihala med solidno izdelanostjo in ritmično labilnejšimi trenutki drobnih neusklajenosti. Pri zarzueli namreč gre za tako prosojen glasbeni stavek, da je navidezna enostavnost partiture varljiva. Izstopala je čuječa in prefinjena igra oboistke in angleškega roga. V Intermezzu Granadosa so godala blestela z barvno enovitostjo in intonančno čistostjo, medtem ko je bil še posebej spevno elegantno izpeljan unisono hornistov, in trobent skupaj s sekcijo violin. Med presunljive trenutke štejemo igro klarineta, ko je spremljal sopranistko v skladbi Sorozàbala, solo koncertne mojstrice ter izvedbo Fandanga Vivesa. Orkester je sledil živahni in detajlirani taktirki Bernàcerja, ki pa mu gre očitati nekaj preveč vneme pri dirigiranju, saj je na več mestih z orkestrom prekril že tako občutljivo štimo Dominga. Mestoma je orkester preglasil oba pevca.
