Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., v okviru katerega deluje tudi Galerija P74, vodi pa ju vizualni umetnik Tadej Pogačar, ima drugo največjo zbirko knjig umetnosti v Sloveniji. Te knjige hranijo tudi v prestižnih zasebnih in javnih svetovnih zbirkah, ko so newyorški MoMA, International Center of Photography in Metropolitanski muzej umetnosti ali pariški Cneai. Nedavno je po zbirko odkupila tudi berlinska ustanova Archivorum.
Vem, da to nenehno pojasnjujete, pa vendar: kaj je knjiga umetnika?
Knjiga umetnika je umetniško delo v mediju knjige, ponuja pa cel spekter možnosti: ena možnost je, da umetnik naredi vse sam, knjigo si zamisli, jo izriše, odtisne, veže, tudi distribuira in prodaja sam. Načeloma so to vizualne knjige, a včasih so tudi besedilne. Pred leti pa je prišlo do poplave knjig samo s tekstom, kar je sicer v splošnem netipično; do 90. let so bile takšne knjige redke. Avtor si lahko zamisli karkoli, lahko so eseji, poezija, proza, vizualna poezija… Ti ustvarjalci niso nujno vizualni umetniki. Mi izdajamo zelo različne knjige, tisto, v čemer smo se zamejili, pa je usmeritev v sodobno produkcijo. Zbirka knjig umetnika MGLC, ki je največja tovrstna slovenska zbirka, se je na primer posvetila modernistični smeri. Mi hranimo okoli 600 knjig umetnikov, zbirka je mednarodna, nastala pa je predvsem z izmenjavo.
Zakaj bi denimo pesniški zbirki ta medij bolj ustrezal od klasičnega založništva? Vaše naklade so verjetno še manjše.
Avtorjem v tem primeru ne gre zgolj za poezijo, ampak za celostno delo, ki vključuje formo, oblikovanje, vizualno podobo itn. Naklade so relativno majhne, takšen kot je tudi trg. Pravil ni, knjiga lahko nastane v petih izvodih ali v 10.000 izvodih. Če pogledamo prve ameriške edicije iz 60. let, Eward Ruscha je prve knjige umetnika izdal v zelo nizkih nakladah, naslednjo edicijo pa že v nekaj tisoč izvodih. Prva naklada ima seveda višjo ceno.
Zakaj je berlinski Arhivorum odkupil vaše zbirko?
Gre za organizacijo, ki se posveča raziskovanju, pa tudi umetniškim rezidencam in arhiviranju. Načrtujejo center za študije in zato se zanimajo za male založnike in njihovo produkcijo; na ta način dobijo vpogled v dogajanje. Naše knjige umetnika in strokovne publikacije izhajajo dvojezično, kar je seveda za njih ključno. Vsakih nekaj let se lotimo tematske razstave ali nekega področja in ob tem izdamo tudi strokovno publikacijo. Pred leti smo pripravili projekt Renaming Machine, ta je dobil tudi mednarodno podporo, za knjigo o temi preimenovanja, ki je antropološka, ne zgolj umetnostna.
Cene vaših knjig so zelo dostopne.
Knjige umetnika, ki jih izdajajo umetniki mlajše in srednje generacije, ne dosegajo visoke cene, razen če gre za kakšen best seller, teh pa na žalost pri nas ni veliko. Ko sodelujemo na mednarodnih sejmih knjig umetnika, smo včasih začudeni kakšno zanimanje vlada za uveljavljene avtorje. Kupci stojijo v dolgih vrstah.
Ker knjigam vrednost z leti narašča enako kot likovnim delom?
Vsekakor; in kot na umetnostnem trgu so tudi tu kupci zbiralci ali pa takšni, ki špekulirajo, ki vnaprej kupujejo, računajoč, da se bo s časom cena drastično zvišala.
Kako pa izbirate avtorje?
Večinoma delamo s tistimi, ki pri nas razstavljajo in jih ta medij tudi zanima. Dan Prjovschi je imel z ženo Lio Perjovschi razstavo v Galeriji P74 in je sam predlagal, da bi izdali skupaj še knjigo.
Kot nekakšen podaljšek razstave?
Da. Skozi različne generacije se sicer ta interes za knjigo umetnika razlikuje. Na Hrvaškem je generacija 60. in 70. let aktivna v tem mediju, kar nekaj jih izide in se dobro prodajajo. Mi smo se leta 2004 načrtno lotili spodbujanja, kar nekaj časa pa smo porabili, da so umetniki razumeli, kaj ponujamo. Za naš prostor pa je pomembno, da je ta medij v zgodovini odigral zelo pomembno vlogo, skozenj je na umetnostno polje namreč vstopilo gibanje OHO. Knjige umetnika so začeli izdajali sredi 60. let in s tem vstopili na likovno prizorišče, ki je bilo na drugih področji za njih nedostopno.
So se tega lotili spontano ali pa so bili na tekočem, so vedeli za dogajanja v ZDA?
Seveda so vedeli, bili so na tekočem! Četudi so včasih dajali drugačen vtis...
… kot da so s Triglava? (smeh)
Skozi desetletja je postalo vse bolj jasno, da so bili dobro informirani, brali so ameriške revije, hodili so v Ameriški kulturni center v Ljubljani ipd.
Saj res, AKC, kot še mnoge generacije kasneje! Kako so se Ohojevci lotili dela?
Knjige so izdelovali sami, ročno. Z mestnimi oblastmi so se dogovorili, da lahko Edicije OHO sami prodajajo pod arkadami Kazine. To je bil prvi tovrstni model samozaložbe in samodistribucije pri nas.
Distribucija je verjetno tudi vaš problem.
Drži, velike distributerje zanimajo samo veliki igralci. Naša prodajna mesta so seveda galerije, ne knjigarne. Med drugim sodelujemo že več let na newyorškem sejmu knjig umetnika, ki ga organizira neprofitna organizacija Printed Matter, kjer po koncu vedno pustimo knjige za prodajo. Tam imamo redno vsaj 15 naslovov in prodaja dobro teče.
Se torej lotite tudi ponatisov?
Če knjige poidejo in avtor to želi, gremo v drugo izdajo. Letos, ko praznuje Galerija P74 25 let delovanja, pa se z Markom Pogačnikom pogovarjamo, da bi na našem decembrskem bienalnem festivalu Blind Date izdali ekskluzivni reprint zgodnje OHO-jevske knjige. Izvirniki so že davno pošli, verjetno so v zasebni lasti in v muzejskih zbirkah.
