V nekem intervjuju ste dejali, da med pisanjem niste imeli občutka, da pišete o krivdi, čeprav se je pozneje prav krivda izkazala za eno od osrednjih tem knjige. Kako razumete ta razkorak med ustvarjalnim procesom, v katerem o krivdi niste zavestno razmišljali, in besedilom, v katerem je krivda tako močno navzoča?
Da, popolnoma. Kot novinarka oddajam veliko besedil in pogosto sem vezana na kratke roke. Nekoč mi je urednik Emanuil Vidinski rekel: »Tvoje najboljše pisanje običajno nastane takrat, ko nimaš veliko časa za urejanje ali razmišljanje o tem, kaj počneš.« Naslov sva nato iskala skupaj z Georgijem Gospodinovom, urednikom knjige. Predlagal je naslov Rojena iz krivde. Naslov se mi je zdel napačen, nato pa sem v rokopisu poiskala besedo krivda in ugotovila, da jo uporabim več kot 150-krat. In če bi si kot avtorica zavestno zadala, da bom v knjigo vtkala motiv krivde, ne vem, ali bi mi uspelo, ne da bi besedilo postalo pretenciozno ali neiskreno. Mislim, da je to prišlo iz samega ustvarjalnega procesa.
Je krivda za vas tudi nekaj generacijskega oziroma skoraj podzavestnega?
Absolutno! Mislim, da smo bili generacija devetdesetih vzgojeni ob krivdi. V Bolgariji je krivda eden od načinov, kako vzgajamo otroke. Zdi se zelo balkanska, vzhodnoevropska stvar, vendar sem bila presenečena, ko sem s knjigo potovala tudi na Norveško ali Portugalsko in so mi ljudje govorili podobno. Krivda je sicer lahko dober moralni kompas. V njej je želja po tem, da bi bili boljši, in hkrati spoznanje, da nam v nekem trenutku to ni uspelo. Lahko pa se spremeni v zapor, saj lahko postane način, kako se izognemo odgovornosti. Slednje vidimo v družbi in politiki, ko za vse krivimo druge.
Sama sem zelo »krivdoljubna« oseba. Ves čas se mučim. Prijatelj mi pravi, da svojo krivdo držim v majhnem cvetličnem lončku, jo zalivam in skrbim zanjo. In na neki način ima prav. Ustvarjanje pa je zame način, kako to predelujem, način, da med pisanjem uredim svoj um in razumem, zakaj sem takšna, kot sem, kaj želim povedati in kako lahko postanem boljša.
Tudi pri novinarskem delu?
Da. Ne morem delati na nečem, v kar ne verjamem. Vedno pišem o tem, kar je zame pomembno, obenem pa me zanima, zakaj bi to moralo biti pomembno tudi za druge. Pogosto me zanimajo prav majhne podrobnosti, skozi katere se pokaže širša družba.
Si državljani Bolgarije še vedno želijo biti podobni Zahodnim državam?
V Bolgariji je ta razcep še vedno zelo izrazit. Vedno smo bili razdeljeni na dvoje: del države se obrača proti Vzhodu, del proti Zahodu. Tudi eden od likov v moji knjigi pravi: »V Bolgariji si vsi želijo biti Rusi ali Američani, nihče pa si ne želi biti Bolgar.« Mislim, da je to povezano tudi s kompleksom majhne države, ki je bila skozi zgodovino nenehno vpeta med različne imperije, vplive in predstave o tem, kam naj bi pravzaprav pripadala.
Kakšno je stanje novinarstva v Bolgariji?
Stanje novinarstva v Bolgariji je precej protislovno. Po eni strani so tradicionalni mediji že dolgo pod močnim političnim in ekonomskim pritiskom. V zadnjih desetih ali petnajstih letih je bilo veliko medijev prevzetih, številni dobri novinarji pa so izgubili vidne položaje. Eden zadnjih primerov je Marija Tsantsarova, priljubljena televizijska novinarka, ki so jo umaknili iz jutranje oddaje, potem ko je javno podprla proteste. V tradicionalnih medijih je torej še vedno veliko cenzure in političnega pritiska. Po drugi strani pa se prav zaradi tega krepi neodvisna medijska scena. Novinarji, ki izgubijo prostor na televiziji ali v velikih medijih, odpirajo svoje spletne platforme, podkaste in kanale na YouTubu. Tsantsarova je na primer po odhodu s televizije ustvarila svojo platformo in vodila parlamentarne debate, prve takšne v sodobni zgodovini Bolgarije. Zato nisem povsem pesimistična. Stanje je slabo, vendar se hkrati dogaja nekaj novega. Tradicionalni mediji so pod pritiskom, toda neodvisno novinarstvo raste.
Pravite, da se v Bolgariji zaradi pritiskov na tradicionalne medije krepi neodvisna novinarska scena, hkrati pa prav družbena omrežja pogosto širijo dezinformacije in občutek, da se svet znova obrača k starim konfliktom. Ima novinarstvo v takšnem okolju še moč, da ljudi opozarja na zgodovino in na nevarnost njenega ponavljanja?
Družbena omrežja prevzemajo (pre)veliko prostora, ker živimo sredi komunikacijske revolucije. A to ne pomeni, da za novinarstvo ni več prostora. Mislim, da lahko novinarstvo in družbena omrežja sobivajo. Ljudje bodo vedno potrebovali druge ljudi, ki jim pomagajo osmisliti svet. Težava je, da je novinarstvo danes v krizi, sočasno pa je profesionalno novinarstvo postalo zelo institucionalizirano, včasih skoraj elitno. Hkrati pa na spletu nastajajo novi novinarski formati. Kar jim pogosto manjka, so jasne etične norme, usposabljanje in razumevanje razlike med nevtralnostjo in objektivnostjo. Novinarstvo ni nujno nevtralno, mora pa biti objektivno.
Mislim, da bo prišel trenutek, ko se bodo ljudje naveličali informacij, ki jim samo potrjujejo tisto, kar že mislijo. Takrat se bo morda začela nova profesionalizacija novinarstva. Pomembno pa je, da ne rečemo preprosto, da je novinarstvo mrtvo. Treba je podpirati dobro novinarstvo, zanj plačevati in ga deliti naprej.
Enako velja za literaturo.
Za literaturo in umetnost nasploh. Tudi onidve sta način, kako poskušamo osmisliti svet in vsaj za hip urediti kaos, v katerem živimo. Morda sta pri tem celo varnejši in bolj človeški od novic. Novice nam povedo, kaj se je zgodilo; literatura pa nam pomaga razumeti, kaj to pomeni.
Sicer pa so bili številni veliki pisatelji nekoč tudi novinarji.
Seveda. Če ti je mar za ljudi, za življenje in za svet okoli sebe, je povsem logično, da te pritegne delo, ki skuša razumeti, kaj se dogaja. Pri tem ne gre nujno za željo, da bi svet spreminjali. Malo me je celo strah ljudi, ki ves čas govorijo, da ga želijo spremeniti. Včasih bi bilo že dovolj, če bi ga za trenutek pustili pri miru in ga poskusili razumeti.
Mislim, da dobro novinarstvo počne prav to. Pomaga nam, da se v svetu počutimo manj osamljene. Ljudem daje besede, posebno tistim, ki sami težko izrazijo, kaj doživljajo ali kaj jih boli. In povezuje ljudi, kar je danes, ko se zdi, da se vsi vedno bolj oddaljujemo drug od drugega, še posebej pomembno.
Zakaj torej ob novinarstvu pišete tudi literaturo? Kaj vam lahko da roman, česar vam novinarsko besedilo ne more?
Novinarstvo in literatura izhajata iz podobnega občutka: iz potrebe, da bi razumela svet in ljudi v njem. Razlika je v tem, da novinarstvo zahteva jasnost, natančnost, dejstva, odgovornost do resničnosti. Tam moraš biti pošten do ljudi, o katerih pišeš, in do bralcev, ki ti zaupajo.
Roman pa mi omogoča nekaj drugega. V njem lahko ostanem dlje časa z vprašanji, na katera nimam odgovora. Lahko raziskujem krivdo, sram, družino, zgodovino, vse tisto, kar v življenju pogosto ni jasno in dokončno. Novinarstvo poskuša razložiti svet, literatura pa lahko pokaže, kako zapleten je. Oboje potrebujem. Eno me drži v resničnosti, drugo mi pomaga razumeti, kaj ta resničnost naredi človeku.