Če bi vprašali mojo mami, kako izgleda devet mesecev
nenehnega jokanja, bi vam rekla, da zelo utrujajoče. ko
je pregledovala fotografije lanskega leta na telefonu, je
razmišljala, da »nekoč sem imela še kar simpatičen obraz
in mislim, da ga ne bom imela nikoli več«.
odkar je prišla iz bolnišnice, so se vse stvari nepreklicno
spremenile, kljub temu da je bila tam le nekaj dni.
takrat me je za vedno izgubila, če bi lahko temu tako rekli.
mislim, da ji je bilo takrat res neopisljivo hudo. večkrat je
ponavljala očetu, da najbolje, da kar umre, ker ni vedela,
kam naj gre z vsem tem, kar se ji je zgodilo.
»zagotovo je bolje, da nisem več na tem svetu.«
jaz sem ji ponavljal, da sem še vedno z njo in da naj le
ostane na tem svetu, ona pa je le obračala glavo stran,
kot da bi jo bilo sram in kot ne bi zmogla nikogar
pogledati v oči.
mami je večkrat rekla očetu, da tako zelo joče zato, ker me
ni zmogla roditi v celoti, in da ji je hudo, ker ne ve, kaj naj
stori s to ljubeznijo, ki je obstala nekje vmes.
toda čisto zares ni vedela, zakaj se je počutila slabo.
umrl ni nihče, ki bi ga zares poznala.
ni imela fotografij osebe, ki je umrla. ni vedela imena.
samo odšlo je nekaj, kar bi lahko nekoč bilo in definitivno
ne bo in bo treba zdaj s tem nekako iti naprej. ljudje so ji
rekli, da bo pač že preživela.
zelo težko bi vam razložil, kako izgleda njen obraz, ko
razmišlja o tem.
ginekolog ji je rekel, da ni ničesar kriva, ampak mami je
rekla, da vseeno misli, da je nečesa kriva, in kdo ji lahko
zagotovi, da ni ničesar kriva.
no, kdo?
nihče.
»nihče mi ne more tega zagotoviti,« je kričala in z glavo
udarjala ob steno spalnice.
bilo je okoli božiča, ko se je začelo, in od takrat nisem
prepričan, da je prenehala za kakšen dan. božični čas jo je
potolkel, saj se ni znala več smejati, v tem času pa se ljudje
ogromno smejijo. takrat je izvedela, da je njena prijateljica
noseča in da z njenim otrokom ni nič narobe. mami ji je
čestitala po telefonu in ji govorila, kako je vesela, da je
njen otrok zdrav, ker je bila zares vesela zanjo. potem pa.
no, takrat je prvič padla sredi kopalnice in nekaj časa
samo ležala.
med ležanjem sem ji šepetal:
»mami, res ni treba, da jočeš za mano.«
ampak me ni slišala in je ležala naprej, dokler ni oče prišel
iz trgovine in je našel na tleh kopalnice, zvite v klobčič.
dvignil jo je in jo odnesel v posteljo. v postelji se ni niti
malo premaknila in najprej sem mislil, da ne diha več.
oči je imela trdno zaprte.
še kar nisem slišal njenega dihanja.
»mami, zbudi se,« sem ji rekel, ker bi bilo res škoda, da bi
zaspala za vedno.
»mami, zbudi se. prosim, zbudi se.«
ulegel sem se zraven nje, da bi ji povedal, kako zelo jo
imam rad in da, kar se mene tiče, res ni ničesar kriva,
ampak me ni slišala.
torej, če vas zanima, moje ime naj bi bilo tobija, oziroma
tako je moja mami poimenovala zarodek, ki ga je nosila
približno devet tednov. koliko tednov je bilo zares, ne bo
nikoli izvedela, ker nisva prišla do prvega pregleda.
mojih devet tednov si je približno izračunala sama,
kolikor sem razumel, glede na to, kaj se je dogajalo z
njenim telesom. ko se je teh devet tednov prekinilo, ni
vedela, kako naj me pokliče po imenu in ko bo čas. kot
koga naj me pokoplje:
»zarodek, dojenček, dete, otrok«.
ali sme reči na glas pred vsemi, da sta izgubila otroka?
bi se morala udeležiti kakšne okrogle mize na to temo?
katerega strokovnjaka ali strokovnjakinjo mora
tukaj vprašati za mnenje in dovoljenje?
ha?
zaradi konca teh devetih tednov in nekaj dni si je
postavljala tudi vprašanja in brskala po internetu.
zgodovina njenih zadnjih iskanj na internetu je izgledala
nekako takole:
»če je bil otrok/zarodek približno devet tednov star, ali
lahko jočem«, in
»koliko časa lahko jočem«
»ali je to bil otrok«
»kako dolgo traja žalovanje«
»kako naj žalujem«
»kako naj uredim pokop«
»pokopališče za spontani splav«
»ali se bom še kdaj smejala po spontanem splavu«
»kaj se zgodi po spontanem splavu?«
in še mnogo drugih vprašanj, ki so se množila z vsakim
dnem od dneva izgube.
