V zgodnjem popoldnevu pridem do njegove ograje, se ustavim in strmim v to hišo za palčke. Nisem ga še videl, slikarja, ki živi tukaj, bolj zase se drži. Zdaj pa se hišna vrata kar naenkrat odprejo in ven pride star, nekoliko utrujen možakar, slabo je obrit. Smehlja se, mi gleda v oči, stopi do vrtnih vrat in jih odškrne, toliko da lahko vstopim, če hočem.

»Pozdravljen, mladi mož, dobrodošel. Vabim te v svojo rezidenco, na malico, sadni čaj in kruh z ribezovo marmelado, sam sem jo naredil. K čaju lahko tudi rum, po želji.«

Kaj naj mu rečem? Kaj naj naredim? Ampak stari je prijazen in to deluje. En dva tri, in znajdem se notri, v enoprostorski hišici. Postelja, mizica, dva stola, kuhinjski štedilnik, kolmkišta. Prostorska stiska je strašanska. Možakar, predstavi se mi kot Hinko Smrekar, mora najprej pospravit nekatere stvari s stolov in potem še z mizice in jih nagrmadit na posteljo, da se sploh lahko kam usedeva. Ampak potem je kar v redu. Pijeva čaj in jaz celo srknem malo ruma.

Kjer je po stenah še ostalo kaj prostora, so z risalnimi žebljički pritrjene slike. To so človeški obrazi in figure, vendar vse močno zveriženo.

»Moje risbe, jaz sem jih naredil,« pravi stari, ko vidi, kako jih ogledujem.

»Zakaj so ti ljudje taki, kot da bi prišli iz norišnice?« ga vprašam.

Stari se veselo zakrohota. Kot iz norišnice, praviš! Ja, vidiš, prav to hočem, da so kot iz norišnice. Takemu načinu risanja se reče karikatura. Slikar poišče telesne pomanjkljivosti upodobljene osebe in jih potem močno pretira.

»Ampak zakaj? Zakaj bi to počel?«

»To zbuja v gledalcu nekakšno škodoželjno veselje, ki mu pomaga, da figuro laže prepozna,« reče mojster Smrekar, se s pogledom posprehodi po vseh štirih stenah in mi potem pove, da sta tukaj med drugim tudi dve skupinski risbi slovenskih pisateljev iz časa pred prvo svetovno vojno, in na obeh je Ivan Cankar. Bi ga lahko našel in mu ga pokazal? Iščem s pogledom po risbah, pripetih z risalnimi žebljički, nekatere so prav prenatrpane s človeškimi figurami. Končno na eni najdem Cankarja in ga pokažem s prstom.

»Odlično, odlično, našel si ga, mladi mož!« se razveseli Smrekar. Vstane, premetava mape in jih odpira, končno najde pravo.

»Evo, tule imamo izvirnik.«

»Zakaj je Cankar tako majčken?« vprašam jaz: »Zakaj skače, zakaj je tako skuštran, zakaj si z rokami maši ušesa?«

»Zato ker zraven njega stoji pisatelj Ksaver Meško, njega so sodobniki mnogo bolj cenili. Torej je Cankar v primerjavi z njim majčken. Meško je veliko, res veliko pisal o ljubezni do domovine in o moralni čistosti v ljubezni do ženske. Ampak Cankar je menil, da je to eno samo čvekanje, Meška je označil za solznomeškobnega vzdihovalca, ki svoji domovini kadi v lice sladke dišave, da jo skelé uboge oči. Na moji karikaturi Meško recitira z velike role toaletnega papirja, na ta način sem hotel povedat, da ga Cankar ne more več poslušat, zato od nestrpnosti poskakuje in si maši ušesa. Poglej si še nekaj drugega. Kdo je na tej sliki najbolj mogočna figura, kdo zbuja največ spoštovanja, kdo ima tudi najbolj krepko postavo?«

»Ja, to je tale gospod,« mu pokažem. Možakar ima dolgo negovano brado, oblečen je v frak, čez prsi pa ima potegnjeno nekakšno slavnostno porto.

»Pa ga spoznaš, kdo je to?«

Natančno si ga ogledujem, vendar se mi nič ne posveti. Zmajem z glavo.

»Ja, to je Ivan Tavčar, bil je ljubljanski župan, bogat odvetnik, lastnik palače ob Ljubljanici, tam kjer se reče Na bregu, in lastnik posestva Visoko, to je v Poljanski dolini. No, pa je bil tudi dober in plodovit pisatelj, to mu je treba priznat, napisal je na primer Visoško kroniko.«

Smrekar od nekod izbrska še eno mapo in iz nje izvleče drugo risbo. x