Baročne opere zadnja leta redno polnijo repertoarje opernih hiš in koncertnih dvoran po svetu, temu trendu se vsaj občasno priključijo tudi v Sloveniji. Scenske postavitve so sicer precej redke, koncertnih izvedb je nekaj več, zato je tokratna scenska postavitev Händlove opere Agripina (menda prva scenska postavitev Händlove opere sploh) v sodobni interpretaciji študentk in študentov oddelka za petje ter baročnega orkestra Akademije za glasbo Ljubljana, ki bo jutri premierno zaživela na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma, precej dobrodošla.
Georg Friedrich Händel je napisal prek štirideset oper, nekatere se niso ohranile, vsaj v današnjem času pa je za najbolj priljubljeno obveljala prav Agripina. Premiera je bila decembra 1709 v gledališču San Giovanni Grisostomo v Benetkah, ponovili so jo kar 27-krat, takrat še mlademu skladatelju pa je močno dvignila ugled po vsej Evropi.
Vrvež na odru in pod njim
Na zadnji glavni vaji pred generalko v Linhartovi dvorani CD se je že čutila predpremierna mrzlica: režiser in profesor na akademiji Rocc je pevcem dajal še zadnje igralske napotke ter se hkrati usklajeval z lučnimi mojstri, baročni ansambel, v katerem igra kakšnih dvajset inštrumentalistov, pa je v orkestrski luknji napeto sledil napotkom Egona Mihajlovića, ki je hkrati njihov dirigent in čembalist v ansamblu. Takšna je bila manira v baroku, tudi Händel je igral čembalo ter hkrati dirigiral glasbenikom in pevcem.
Mihajlović je povedal, da se študenti na akademiji za študij stare glasbe odločajo kot za drugi glavni oziroma izbirni predmet, medtem ko je čembalo in kljunasto flavto mogoče študirati tudi kot glavni predmet, baročno violino pa od nedavna celo podiplomsko. »Baročna opera terja pristop k teatrski kulturi 17. in 18. stoletja. V tokratni produkciji je režiser namenoma ta baročni vidik odvzel, dogajanje posodobil, ostala pa je Händlova glasba in zgodba.« Opero so z dobrih štirih ur skrajšali na dve uri in pol skupaj s pavzo, bolj kot odpeti vse dolge arije jim je bilo pomembno dramaturško slediti sami zgodbi.
»V baročnih časih so se seveda opere spremljale drugače kot danes, obiskovalci so zraven še kaj pojedli in popili, se sprehajali,« pravi profesorica solopetja in specialne didaktike na akademiji Theresa Plut. Ugotavlja tudi, da baročna opera zahteva zelo fleksibilen glas – veliko je koloraturnega petja, sledijo si hitre pasaže, zahteva se lahkotnost in hkrati velika izraznost, tako da morajo pevci kot interpreti kar nekaj dodati. »Nekateri glasovi so zelo dobri, nekateri so še na začetku študija, vsi mladi pevci pa zelo cenijo priložnost, da lahko nastopijo v pravi produkciji. Baročne opere so tudi bolj zdrave za mlade glasove, mnogo bolj kot zahtevne Puccinijeve ali Verdijeve opere. Veliko je tudi različnih vlog, tako da se najde za vsakega nekaj.«
Nabiranje izkušenj
Sestavili so dve zasedbi pevcev, skupno je petnajst pevcev, a kot pove Mihajlović, primanjkuje kontratenoristov, v zasedbi je samo eden (Žiga Lakner), in te vloge, ki so jih nekoč peli kastrati in so bile tako značilne za barok, potem prevzamejo mezzosopranistke. »Pri moških glasovih so to po navadi baritoni, ki imajo zmožnost odpeti falzet. Vsi moški lahko pojejo na tak način, ampak se morajo za tak 'fah' odločiti, kajti potem pojejo samo baročni repertoar, njihove kariere pa so zelo kratke, po navadi do 40. leta, ker nato glasilke ne dosegajo več izrazitih višin,« doda prof. Theresa Plut. Vlogo osrednje operne junakinje so med drugim zaupali Rebeki Pregelj. »Nekaj opernih izkušenj že imam, vendar bolj v sodobnih operah in krajših delih, to pa je moja prva baročna vloga. Agripina je zelo velika vloga, poleg tega, da je tehnično zahtevna zaradi pevskih specifik baroka, je tudi igralsko kompleksna.« Vlogo je naštudirala skupaj s svojo profesorico Barbaro Jernejčič Fürst. »Moja profesorica pravi, da je najtežje peti sam ob klavirju, in zdaj ugotavljam, da ima prav. Režija se v neki operni produkciji tako preplete z glasbo, da je za pevca mnogo lažje – tako za memoriranje kot zaradi dejstva, da si kot pevec najprej lik, manj si torej ti, zaradi česar si manj obremenjen.« Operne produkcije so na ljubljanski glasbeni akademiji stalnica, nov razcvet so doživele leta 2012 prav s postavitvijo baročne opere, takrat Monteverdijevega Orfeja.
