Oktobra 1975 sta Boris Pahor in Alojz Rebula napisala ostro pismo slovenskemu partijskemu vrhu. To sta storila v času, ko sta lahko pričakovala le nove pogrome. Od objave intervjuja s Kocbekom v tržaškem Zalivu, v katerem je Kocbek spregovoril o tragediji povojnih pobojev, je namreč minilo komaj pol leta, udrihanje po Kocbeku in obeh izdajateljih revije se še ni poleglo. Toda partiji sta z neupogljivostjo, tako značilno za oba, sporočila, da intervjuja niti malo ne obžalujeta. Ker si ne pustita vzeti pravice do svobode misli. Ob tem sta navrgla še nekaj zoprnih opažanj.
Kardelju in tovarišem sta napisala, za kaj pri vsej stvari po njunem gre: da partije razkritja v intervjuju v resnici sploh ne zanimajo. Navsezadnje, sta zapisala, je bilo o tej temi že marsikaj objavljenega, od intervjuja slikarja Jožeta Ciuhe s Tinetom Debeljakom v ljubljanskem Delu in Hvalnice zemlji Jožeta Javorška do kakšne »vse premalo hermetične pesmi« v Sodobnosti. Še več, Svetina je ubijanje v Kočevskem Rogu celo popisal v romanu. Partijske veljake je vznemirilo nekaj drugega. O povojnih pobojih je javno spregovoril Kocbek, soustanovitelj OF, bivši podpredsednik prezidija SR Slovenije, avtor Tovarišije in Listine, torej politična, pisateljska in moralna avtoriteta. Kocbek, ki lahko svobodno govori, pa je pomenil razpoko, ki bi se lahko razširila v prelom. Zato je bilo treba tega nevarnega človeka s subverzivno etično držo in tiste okoli njega, ki so jo cenili, potolči. »Zatorej, ne štejejo dejstva, šteje, kdo ta dejstva izreče,« sta zapisala Pahor in Rebula, tvegajoč neljube posledice. Pahorju so bili tedaj za eno leto že prepovedali vstop v Jugoslavijo, Rebuli so v skladišču založbe Lipa blokirali že dotisnjeno knjigo novel, oba so izločili iz zbirke del jugoslovanskih pisateljev. V pismu se resda nista razpisala o zločinskosti povojnih pobojev, neomajno pa sta ostala pri povedanem.
Pol stoletja kasneje, v času, ko je v imenu svobode govora dovoljeno skoraj vse, je njuna misel še vedno živa. Še vedno je bolj pomembno, kdo kaj izreče ali stori, kot kaj izreče ali stori. Nedavna menjava oblasti v Sloveniji je priročna kulisa za opazovanje tega očitno nadčasovnega pojava.
Ko je strokovnjak za obrambno-varnostna vprašanja Damir Črnčec, nekoč goreč Janšev podpornik, pred leti besnel proti nezakonitim prebežnikom, ki da nam prinašajo zgolj kriminal, garje, neznane viruse in islamizacijo, ni izbiral besed. »Spokajte,« je zažugal prosilcem za azil, ki so pred azilnim domom na Viču potožili zaradi dolgih postopkov pri urejanju statusa. In dodal: »Deportacija je edino zdravilo.« Nevladnike je zmerjal z multikulti plačanci. Dekana filozofske fakultete je obtožil nasilja nad moškimi, ker je dovolil, da so nekaj časa dokumente na FF pisali le v ženskem spolu. No, po novem njegova ksenofobna in šovinistična stališča niso več problematična. Saj veste, ljudje se spreminjajo. Marjan Šarec je svojega svetovalca povišal v državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo. V naslednji vladi bo morda minister. Ker zdaj je naš. Ni več važno, kaj je rekel ali storil. Luka Mesec je bil zaradi te izbire sicer zaskrbljen, toda »vsako ministrstvo je odgovorno za svoje kadrovske izbire«, se je izvil.
Dlako je zamenjala tudi notranja ministrica Tatjana Bobnar, zdaj bo pa še čud. Po novem se bo vsa posvetila človekovim pravicam, ki veljajo za vse, kot je povedala v državnem zboru. Kaj potem, če so v letih, ko je načelovala policiji, organi na meji z njenim podpisom na dokumentih kršili zakonite pravice na tisoče prebežnikom, ko so jih kot živino vozili do hrvaške meje, da so jih lahko pretepli (še) tamkajšni policisti. Gejm, slovita predstava Mladinskega gledališča, je predstava o ljudeh, kot je Tatjana Bobnar. V imenu državnega interesa znajo zamižati ali celo upravičiti nečloveško ravnanje s tujerodnimi, odvečnimi, brezpravnimi ljudmi.
Zdaj se je državni interes bojda spremenil: Bobnarjeva bo s pesmijo na ustih pomagala podirati žico na Kolpi, vse do Dragonje. Da se ne bi vendar kdo od prebežnikov poškodoval ali v temni, mrzli noči utonil. Črnčec ji bo držal klešče in skrbel za malico nesrečnikov. Tanja Fajon pa bo na prvem obisku v Avstriji zunanjemu ministru Schallenbergu razložila, zakaj bi moral verjeti v premišljenost in doslednost slovenske migrantske politike.
Doktor gozdarskih znanosti Darij Krajčič je v dneh, ko je bilo treba javnost prepričati, da za Janševo represivno politiko obstaja alternativa, ki ji je mar za visoke etične standarde v politiki, moral zaradi kraje zapustiti poslanski stolček LMŠ. Resda je ukradel samo sendvič; tisti dan je namreč, kot se je branil, pojedel samo »japko«. Ampak, kraja je kraja; tak človek nima kaj iskati v politiki, je bila odločna tedanja opozicija. No, Krajčiča je vlada pred dnevi imenovala za državnega sekretarja na kmetijskem ministrstvu. Zaradi enega sendviča pa res ne gre komplicirati ...
Boris Pahor in Alojz Rebula sta bila oktobra 1975 do neke mere spravljiva. Dopustila sta, da za politiko lahko šteje, kdo dejstva izreče, in ne dejstva sama. Toda »kultura si lahko takšno sofistiko privošči samo za eno ceno: da se degradira v vlačugo«.
Verjemimo, da »kultura« leta 2022 to ve. In da na protestih še vedno štejejo dejstva, ne strankarski interesi. Trg republike je navsezadnje še vedno Trg republike in ne Trg Roberta Goloba.
