Do Orgosola, vasi v sardinskem višavju, je vodila ozka, ovinkasta cesta. Oljčniki, posejani po okoliških pobočjih, pašniki med kamnitimi ogradami in črede ovac, ki so se pred dežjem stiskale pod krošnjami osamelih dreves, so spominjali na prizore iz črno-belih italijanskih filmov. Na vrhu planote je čepela gruča stisnjenih, od časa obglodanih hiš z značilnimi balkoni, polnimi rož in bujnih limonovcev. V tej vasi s kakšnimi 4000 prebivalci so karabinjerji v devetdesetih ubili zadnjega sardinskega bandita; tako vsaj pravi urbana legenda. A vas ni znana po tem. V Orgosolo ljudje prihajajo zaradi nečesa drugega – izvirnega vaškega upora, ki se ni končal v krvi, ampak v navdihujoči kreativnosti.
Italijanske oblasti so namreč konec šestdesetih let prejšnjega stoletja sklenile v bližini vasi postaviti vojaški poligon. Nak, so rekli domačini in družno sklenili, da bodo preprečili brutalen poseg v svoje tisočletne pravice; tudi s svojimi telesi, če bo treba. Vzeli bi jim namreč lep del skupnih pašnikov. Uspelo jim je. Država se je leta 1969 poligonu odrekla. Legenda pravi, da je k temu pripomogel velik mural angažiranih umetnikov iz Siene, na katerem so poleg stiliziranega zemljevida Italije brez Sardinije naslikali italijansko oblast – možakarja z ameriškim klobukom, ki kšefta se-ve-s kom. Sporočilo je zaleglo, razumela ga je tudi vlada. Čez nekaj let se je učitelj likovnega pouka iz Orgosola odločil, da bo svojevrstno uporniško izročilo vasi nadaljeval. S pomočjo učencev je na zidove hiš s čopiči in zidno barvo naslikal drugi, pa tretji, pa četrti mural … V kubističnem slogu, z duhovitimi družbenokritičnimi sporočili in pozivi k boju proti kapitalističnemu izkoriščanju, za globalno socialno pravičnost, mir in solidarnost. Slikarjem iz vasi, ki še vedno prevladujejo, so se pridružili znani in manj znani umetniki od drugod, nastalo je vsega skupaj kakšnih 200 muralov, na katerih so poleg prizorov iz življenja domačinov upodobili dogodke in osebnosti iz domače in svetovne zgodovine: od korumpiranih italijanskih politikov, žensk, ki so zaklenjene v tovarno 8. marca 1908 zgorele na Manhattnu, do gorečih newyorških dvojčkov (»pravice ne dosežeš z barbarstvom«) ali nesrečnega Igbala Masiha, ki je od svojega četrtega leta delal v pakistanski tovarni preprog, leta 1995 pri dvanajstih pobegnil s kolesom in obležal pod streli trgovcev. S sporočilom: otroško delo je zločin. Eden od bolj znanih muralov prikazuje stasitega starca, ki ga preganjajo spomini na preživete travme, z Brechtovo mislijo v ozadju: srečno ljudstvo, ki ne potrebuje herojev.
Naključje je hotelo, da sem prav v dneh, ko sem se izgubljala v uličicah Orgosola, brala, kako je aktualni slovenski vladi uspelo ustvariti novega heroja boja proti političnim pritiskom. In glej, tudi ta se je odločil, da jo premaga s pomočjo izvirne, kreativne zamisli, brez vpitja in nasilja. Televizijsko oddajo je uprizoril v kleti angažirane umetniške ustanove in čez noč postal ime upora proti sovražnikom svobode medijev. Marcel Štefančič je vrhunski novinar in filmofil – le kdo bi bolje od njega poznal moč besed in podob.
Zdaj že zgodovinski, rdeče ožarjeni, underground Studio City, s politikom, ki obljublja vse mogoče, in sarkastičnim filozofom, ki ve, da se v vsakem politiku skriva avtoritarec, je čez noč postal oddaja, brez katere si ni mogoče predstavljati ponedeljkov. Tudi za tiste, ki so jo gledali samo občasno ali pa sploh ne, kot je navrgel voditelj ponedeljkove retrospektivne oddaje o Studiu City, s katero so ji na TVS – oddaji, ki jo ukinjajo! – nehote, bržčas v programski stiski, postavili svojevrsten spomenik. Oddaje o oddajah pač niso ravno pogoste. Po zaslugi vlade in njenih breupno zmedenih pomagačev je Studio City tako prerasel v simbol svobode in neodvisnosti. Z drugimi besedami: Janši je spet uspelo mobilizirati široke množice za osvoboditev medija izpod političnega jarma in doseči, da ne gre več za usodo neke televizijske oddaje, ampak za biti ali ne biti, za Svobodo, za Demokracijo.
S simboli, legendami in višjimi cilji je sicer pogosto križ. Konkretna vprašanja, ki niso »na liniji« vsesplošne averzije do vodstva – denimo, ali lahko zaposleni na TVS zavračajo delovne naloge brez pojasnila, s čim odgovorni konkretno kršijo njihovo novinarsko integriteto, in še naprej hodijo po plačo – lahko kaj hitro dobijo nalepko izdaje. Enako bi bilo najbrž sprejeto tudi zoprno vprašanje, s kakšnimi zakonskimi rešitvami bo Robert Golob dosegel, kar ni uspelo še nikomur: brez dodatnih proračunskih sredstev narediti ne le politično nepristransko, temveč tudi visoko profesionalno javno radiotelevizijo.
No, Janši strel v levo koleno ni zadoščal, ustrelil se je še v desno. Tudi v drugo je podcenil moč podob in umetniških (pre)interpretacij. Ko se je na twitterju spotaknil ob prizor v Hlapcih, za katerega so ustvarjalci uporabili resnični dogodek, češ, poglejte, kaj z vašim denarjem delajo s slovensko zastavo, je »pozabil«, da je gospo, ki je leta 2019 na protestu v Jelšanah zaradi domnevno preveč odprtih mej za begunce in migrante besno tolkla z zastavo po tleh, sam kasneje pozdravil s kar se da širokim nasmeškom.
O, kako lepo bi to narisali Orgosolci. Recimo Janeza, ki s slovensko zastavo sam sebe tolče po glavi. In zraven Marcela Š., ki mu s čigumijem v ustih prav prijazno maha.
