Nadaljevanka me je s pojavo Jackie Kennedy spomnila na mladostniške dneve, ko sem se začel zanimati za politiko in sledil raznim velikim državnikom, ki so zaznamovali svetovno zgodovino. Med prvimi me je pritegnil vsekakor John F. Kennedy s svojo mladostjo in karizmo. Kasneje sem občudoval modrost francoskega predsednika Charlesa de Gaulla, ki je svojo skromnost in veličino dokazal tudi z nagrobnikom brez marmorja in granita. V študentskih letih me je s svojo človečnostjo in veličino navdihnil nemški kancler Willy Brandt, ki je pokleknil v varšavskem getu pred spomenikom žrtvam nacistov. Sledili so še francoski predsednik François Mitterrand, ubiti švedski premier Olaf Palme, južnoafriški predsednik Nelson Mandela in še bi lahko našteval. Naj mi oprostijo vsi gorečneži, ne morem mimo Tita. Če je za marsikoga sporna njegova vloga pri razvoju Jugoslavije in bo zgodovina morala njegovo dokončno vlogo še oceniti, pa je nesporen njegov ugled med svetovnimi voditelji. Njegov obisk v ZDA pri predsedniku Johnu F. Kennedyju leta 1962 je za naše politike nepredstavljiv in prav žalostno je bilo gledati našega premierja, kako pred vhodom v dvorano ponižno čaka Donalda Trumpa (!) za zgolj rokovanje in nekaj vljudnostnih fraz.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo