Ne gre več zgolj za vprašanje delovnih mest ali zasebnosti, temveč za nekaj bistveno bolj temeljnega: ali lahko umetna inteligenca oslabi človekovo sposobnost razmišljanja, učenja in ustvarjanja novega znanja? In še huje, ali lahko umetna inteligenca uniči človeštvo samo?
Najodmevnejši prispevek k tej razpravi je prispeval Nobelov nagrajenec Daron Acemoglu s sodelavcema. V letošnji razpravi so razvili teoretični model, po katerem lahko napredni agenti umetne inteligence postopoma zmanjšujejo človekovo motivacijo za pridobivanje znanja. Če ljudje vedno pogosteje prepuščamo razumevanje, analizo in odločanje algoritmom, se lahko začne zmanjševati skupna zaloga človeškega znanja. Avtorji celo opozarjajo na možnost »kolapsa znanja« – stanja, v katerem družba izgubi sposobnost samostojnega ustvarjanja in obnavljanja znanja.