Zapleti s prizoriščem teniškega turnirja v središču Ljubljane, ki smo jim bili priča v preteklih dneh, bi se morda lahko zdeli komični, če ne bili žalosten simptom vse bolj zmedenih izhodišč, ki jih ima ljubljanska oblast pri razumevanju tega, kakšne vsebine so v mestu – še zlasti pa v starem mestnem jedru – primerne in potrebne. Osnovna zamisel, da bi začasno teniško igrišče, skupaj s tribunami za približno tisoč gledalcev, postavili naravnost na sredino parka Zvezda, se je bržkone zdela duhovita le funkcionarjem teniške zveze in ljubljanskemu županu; kajti za večino meščanov ter obiskovalcev mesta bi takšna prireditev v osrednjem mestnem parku pomenila predvsem motnjo, zaradi katere ga nekaj tednov ne bi mogli niti uporabljati – pri čemer gre za enega redkih preostalih »odprtih« javnih krajev v centru, kjer je mogoče posedeti (in to v senci!), ne da bi za to morali kaj naročiti ter plačati.
Ali rečeno drugače, domislica o takem »ekskluzivnem« dogodku sredi edine prave mestne zelenice odraža tako pomanjkanje občutka za pomen javnega prostora, ki se v središču Ljubljane že tako vse bolj krči na račun širjenja gostinskih vrtov in pa različnih komercialnih vsebin, kakor tudi površnost presoje (če že ne odsotnost okusa) glede tega, kaj sploh spada na historične ulice in trge mesta, ki se hoče med drugim »tržiti« tudi kot »kulturno bogato« in prebivalcem prijetno; že nekaj let se namreč zdi se, da staro mestno jedro (s svojo arhitekturo vred) vse bolj zgolj postaja nekakšna dekoracija za vsakovrstne s turistifikacijo povezane atrakcije, tudi take vprašljivega dometa – pa naj gre za športne dogodke na Ljubljanici, pospremljene z zoprno hrupno glasbo, ali gostinske stojnice na Tromostovju z neizvirno ponudbo –, za katere bi pač težko rekli, da kaj dosti prispevajo k prijetnemu vzdušju mesta, prej bi verjetno držalo, da na njem parazitirajo. Še več, središče Ljubljane je dejansko že postalo gola letoviška kulisa za turiste, v kateri se vtis »pristnosti« in živahnega lokalnega utripa ustvarja pretežno z raznimi psevdodogodki in precenjeno kulinarično ponudbo.
Ko je nato zavod za varstvo kulturne dediščine ta teden zavrnil soglasje za gradnjo igrišča – in s tem tudi izvedbo tekmovanja – na Kongresnem trgu, češ da ta vsebina ni v skladu s kulturnim pomenom spomeniško zaščitenega območja, se je za trenutek zazdelo, da je stroka končno postavila neke meje ustvarjanju cenenega spektakla (pa četudi so se na prav tem istem kraju v preteklosti vrstile še precej bolj bizarne prireditve, ne da bi se kdo oglasil). Toda optimizem je trajal le do naslednjega dne, ko je ista stroka dovolila izvedbo turnirja na Trgu republike, ki je sicer ravno tako državni kulturni spomenik – očitno je ponovno zmagala želja po iskanju »prestiža«, povezana tudi (ali kar predvsem) s pritiskom kapitala. Istega kapitala, zaradi katerega so danes vedute v starem mestnem jedru med drugim grobo zaznamovane z grdimi reklamnimi svetlobnimi panoji, arhitekturne znamenitosti pa preveva vonj pečenega mesa, medtem ko se drevesa »zelene prestolnice« vse bolj umikajo asfaltu in betonu. Ki ga bo očitno treba začeti barvati v zelene odtenke, če naj Ljubljana še naprej smiselno nosi omenjeni naziv.
