Kaj v resnici tako partnerstvo pomeni, pa imamo izkušnje iz preteklosti in žal že tudi sedanje. Ustavila se bom pri izjavi Vinka Gorenaka. Zmotila me je njegova razlaga, da bo morebitno nesodelovanje razumel kot znak, da opozicija svojega znanja ne želi dati na voljo državljanom.
Ne razumem te logike.
Če opozicijska stranka ne podpiše sporazuma, pomeni le, da se ni pripravljena politično vezati na projekt vlade, ki ji ne zaupa ali se vsebinsko ne strinja z njim. To je v demokraciji nekaj povsem normalnega. Naloga opozicije je, da vlado nadzoruje, preverja njene odločitve, opozarja na napake in ponuja alternative.
Ko Gorenak pravi, da si koalicija ne domišlja, da ima vso pamet in da želi izkoristiti znanje opozicije, se z njim celo strinjam. Nobena vlada nima monopola nad dobrimi idejami. Toda če je podpis sporazuma pogoj, da nekdo velja za konstruktivnega sogovornika, potem ne govorimo več o partnerstvu, ampak o delitvi med tiste, ki pristanejo na ponujeni okvir, in tiste, ki ne.
Še bolj nenavadno je, da vlada po eni strani zatrjuje, da za opozicijo ni nobenih obveznosti, po drugi strani pa že vnaprej očita in zavrnitev sporazuma razlaga kot dokaz nesodelovanja.
Prav zato je po mojem glavni namen te pobude drugje. Če opozicija podpiše, lahko vlada govori o širokem soglasju in nacionalnem povezovanju. Če ne podpiše, lahko reče, da opozicija noče sodelovati in da svoje znanje skriva pred državljani. V obeh primerih politične točke pobere Janša oziroma njegova vlada.
Demokracija pa bi morala delovati drugače. Znanje mora biti na voljo ne glede na podpise, sporazume in politične barve. Dobre ideje je treba presojati po njihovi kakovosti, ne po tem, kdo jih predlaga. In pravica do nestrinjanja ne sme postati dokaz domnevne neodgovornosti.
Janšisti pa gradijo kulturo politične lojalnosti, v kateri je sodelovanje zaželeno le, ko poteka pod pogoji oblasti. To pa ni razvoj.
Polona Jamnik, Bled