Sežganja, torej nedvomno najdražjega načina delnega odstranjevanja gorljivih komunalnih odpadkov, čeprav so jih številni predstavniki zdravstvene stroke ljubljanskega kliničnega centra, s strokovno utemeljenimi podatki ter izračuni, ponovno javno opozarjali ter dokazovali povzročitev hudega dodatnega ogrožanja zdravja in dodatnega zvišanja umrljivosti prebivalstva predvsem na predlaganih lokacijah sežigalnice v ljubljanski kotlini.
Zagovorniki sežigalnic so namerno in zavestno zamolčali, da je bodoča okoli pol milijarde draga ljubljanska sežigalnica (brez še pričakovanih običajnih naknadnih dodatnih aneksov) le polovična ocena skupno potrebne celotne investicije, saj bo poleg sežigalnice nujno potrebna še pripadajoča gradnja ter obratovanje dodatne okoli pol milijarde drage deponije posebnih odpadkov (za ostanke sežiganja), kakor tudi za izgradnjo ter obratovanje ustrezne kemijske čistilne naprave za čiščenje izcednih vod te deponije. Te namerno »spregledane« ogromne letne količine ostankov izgorevanja (filtratov, pepela itd.) namerava namreč MOL (dokler bo to še možno), očitno potihoma, kot posebno nevarne ostanke odpadkov še nadalje (na račun vseh uporabnikov) izvažati v inozemstvo.
Predstavnica MOP ga. Bolte (ki bi kot državna uradnica morala skrbeti in delovati izključno v dobrobit državljanov) je poleg slavospevov o sežiganju teh odpadkov v celjski toplarni (z letno zmogljivostjo okoli 40.000 ton) ravno tako namerno zamolčala vse podatke o dejanskih količinah celjskih letno pridelanih preostankov sežiganja, o potrebnih količinah dodatnih goriv, o emisijah in o načinih ter o letnih stroških njihove odstranitve itd.
Kakor to običajno zelo velikodušno, zmotno in hudo zavajajoče obljublja župan Janković, izgradnja novih sežigalnic v Ljubljani ter Mariboru torej ne rešuje celotnega problema ravnanja z komunalnimi odpadki, temveč jih temu nasprotno zgolj obdeluje (sežiga). Te s sežigom zgolj delno prostorninsko reducirane letne količine komunalnih odpadkov (v obliki »ujetih« emisij ter negorljivih ostankov sežiganja) je treba nato v sledečih delovnih fazah tudi še ustrezno dokončno obdelati ter odstraniti. Te naslednje ravno tako zelo drage in zahtevne končne korake (deponiranje ali drago izvažanje v inozemstvo) pa so, kakor je to na MOL običajno, namensko »spregledali« in zamolčali.
Edini podatek, ki je slavopevcem celjske toplarne nehote »ušel«, je bil podatek o letnih količinah njenih »ujetih« emisij (okoli 1400 ton filtratov) s pomočjo filtrov za čiščenja izpušnih plinov. Ko bodo torej podani še ti manjkajoči dejanski podatki o preostalih letnih količinah pepela, žlindre ter preostalih ostankov zgorevanja, pa bomo lahko ugotovili še ustrezne podatke o nujno potrebni velikosti, zmogljivosti ter o skupnih stroških dodatno potrebne posebne deponije za ostanke sežiganja, kakor tudi potrebne kemične čistilne naprave za izcedne vode, za okoli 3,5-kratno večjo ljubljansko sežigalnico z letno zmogljivostjo okoli 130.000 ton.
Naj še mimogrede omenim, da se je med mojim tamkajšnjim službovanjem nemška mestna občina Karlsruhe odločila za izgradnjo tedaj tehnološko najmodernejše sežigalnice za sežiganje komunalnih odpadkov na termoselektivni način. Ker izbrani koncesionar med kratkim poskusnim obratovanjem te leta 2004 zgrajene izredno drage sežigalnice ni zmogel zagotavljati obljubljenih emisijskih vrednosti v mejah predpisanih parametrov, je morala ta sežigalnica nemudoma prenehati obratovati in tam stoji ter razpada še dandanes.
Prazne, zavajajoče in neuresničljive so tudi obljube MOL glede možne izbire ter uporabe najmodernejših tehnologij za učinkovito sežiganje odpadkov, saj bo MOL morala razpisati ter izbrati najcenejšega koncesionarja, ki pa bo sam izbral, ponudil ter uporabil izključno le svojo opremo in tehnologijo, ki mu bo med ponudniki omogočala najugodnejšo višino celotnih investicijskih stroškov in predvsem tekom koncesijskega obdobja dobičkonosno obratovanje celotnih naprav.
Zahvaljujoč sedanjemu županu z njegovimi »strokovnimi« sodelavci bomo lahko torej Ljubljančani v bodoče ob pitju zastrupljene pitne vode (zaradi kanala C0) in hrupu tovornega železniškega prometa uživali prenovljeno tržnico, s propadajočo oziroma uničeno našo okoliško arheološko, baročno in kulturno dediščino, ter hvaležno inhalirali tudi (zaradi sežigalnice) dodatno zastrupljeni zrak.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana