Dihamo ves čas – ne glede na to, kdo smo, kje živimo ali koliko zaslužimo. Vsak od nas vdihne in izdihne v povprečju tudi do 25.000-krat na dan oziroma med 700- in 1200-krat na uro. Zato je presenetljivo, kako zlahka pozabimo na vprašanje, kakšen zrak vsak dan znova spuščamo v pljuča. Zrak, ki ga več kot tisočkrat na uro vdihnemo, ima namreč zelo konkretne posledice: onesnaženi zrak pomeni več bolezni, krajše življenje in tudi visoke stroške, ki jih na koncu ne plača le posameznik, temveč vsa družba.
Manj snega, čistejši zrak
Za odgovore na vprašanje, kakšen zrak dihamo, je pravi naslov Agencija za okolje RS (Arso), kjer so že v začetku februarja razpolagali s preliminarnimi podatki o kakovosti zraka v preteklem letu. Po besedah Tanje Koleša, vodje sektorja za kakovost zraka, je bila splošna slika – z izjemo ozona – občutno boljša kot v prejšnjih letih. »Če se osredotočimo na zimski čas, predvsem na delce PM10 in PM2,5, s katerimi smo imeli v zadnjem desetletju v Sloveniji precej težav, so bile njihove vrednosti najnižje od začetka meritev,« poudarja.
Vendar je treba suhe številke vedno razumeti v širšem kontekstu. Nižje koncentracije delcev v lanskem letu so najverjetneje bolj posledica podnebnih sprememb – predvsem toplejših zim z več padavinami – kot dejanskega zmanjšanja izpustov. Uradni podatki namreč kažejo, da ravni emisij ostajajo približno enake kot v preteklih letih, medtem ko vremenske razmere omogočajo učinkovitejše razredčevanje onesnaževal.
»Po naših ocenah izpustov ni bistveno manj, kvečjemu jih je enako, vsaj tako kažejo državne evidence. Na to, da imamo boljši zrak, bolj vpliva vreme,« dodaja Tanja Koleša.
Vpliv vremenskih razmer si lahko razložimo precej preprosto. Padavine delujejo kot naravni čistilec ozračja, zato po padavinah dihamo občutno boljši zrak. Tudi sneg ima podoben učinek, vendar se po sneženju pogosto vzpostavijo razmere, ki lahko kakovost zraka poslabšajo. Globoko ohlajena tla prispevajo k nastanku temperaturnega obrata, ki onemogoča redčenje izpustov višje v ozračju. Snežna odeja tako pogosto pomeni izrazitejše inverzije, zaradi katerih onesnaževala ostajajo ujeta pri tleh. Tako je bilo tudi pred dobrim mesecem dni po januarskem sneženju, ko so štiri dni zapored izmerili dnevne koncentracije delcev PM10 prek 100 µg. »Ob vremenski situaciji, ki je neugodna za razredčevanje izpustov, izmerimo zelo visoke koncentracije delcev. In ko bodo v takšni situaciji ravni nizke, bomo šele lahko rekli, da smo veliko naredili glede izpustov,« poudarja strokovnjakinja.
Na kakovost zraka pomembno vplivajo tudi geografske značilnosti posameznih območij. Slab zrak ni značilen le za kotline in doline, kjer se onesnaževala zadržujejo zaradi zaprtosti prostora, temveč tudi za ravnine. »Velikokrat se govori samo o kotlinah in dolinah, pozabljamo pa na Panonsko nižino s svojimi značilnostmi, ki so zelo neugodne za razredčenje izpustov, če ni veliko vetra.«
Ljubljančani 1502 evra na leto, Mariborčani 965
Čeprav se morda zdi neprimerno vrednost človeškega življenja pretvarjati v številke, se tem izračunom ne moremo izogniti. Evropske raziskave ocenjujejo, da onesnaženi zrak prebivalce Evrope vsako leto stane okoli 166 milijard evrov, to pomeni več kot 1200 evrov na leto na prebivalca. Za prebivalca Ljubljane ta znesek znaša 1502 evra na leto, za prebivalca Maribora pa 965 evrov.
Specialist javnega zdravja Matjaž Krošel z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) pojasnjuje, da se breme bolezni meri v enotah DALY (Disability-Adjusted Life Years), kazalnik pa združuje leta, izgubljena zaradi prezgodnje smrti, in leta, preživeta z boleznijo ali invalidnostjo. Tako je mogoče celoviteje oceniti tudi finančne posledice za družbo.
Podatki NIJZ kažejo, da v Sloveniji vsako leto umre približno 21.450 ljudi, pri čemer je okoli 1200 smrti mogoče povezati z onesnaženim zrakom. To sicer ne pomeni, da je zrak zapisan kot neposreden vzrok smrti, temveč da onesnaženje prispeva k razvoju in poslabšanju bolezni srca, pljuč in raka. »Pokaže, koliko ljudi bi ob čistejšem zraku živelo dlje,« dodaja Krošel.
Največje breme bolezni v Sloveniji povzročajo delci, zlasti pozimi v celinskem delu države. Poleti se jim pridruži še ozon, predvsem na Primorskem in v višjih legah. Na prometno obremenjenih območjih se poleg delcev pojavlja tudi več dušikovih oksidov in drugih onesnaževal. Kot poudarjajo na NIJZ, je prav stopnja izpostavljenosti ključni kazalnik vplivov na zdravje in skupnega bremena bolezni.
Kljub temu pa podatki kažejo tudi spodbuden trend. Po podatkih Evropske agencije za okolje je bilo leta 2023 v Sloveniji delcem PM2,5 – najnevarnejšemu onesnaževalu zraka – pripisanih 69,6 smrti na 100.000 prebivalcev. Leta 2005 je bila ta številka več kot dvakrat višja, 157,2 smrti na 100.000 prebivalcev.
Subvencije tudi za servis in gorivo?
Kakšen zrak dnevno dihamo, ko se odpravimo v službo ali po opravkih, lahko spremljamo sproti bodisi na spletni strani Arsa bodisi prek številnih mobilnih aplikacij. Smiselno je upoštevati tudi opozorila agencije, naj ob določenih dneh ne odpiramo oken, se raje zadržujemo v zaprtih prostorih ali se izognemo napornejši telesni dejavnosti. Gospodinjska kurišča, zaznamovana s tradicionalno navezanostjo na drva, ter osebni avtomobili – pogosto tudi zato, ker javni potniški promet ne ponuja resne alternative – ostajajo glavni viri zimskega onesnaženja.
Iskanje enega samega krivca za onesnaženi zrak je po mnenju strokovnjakov zgrešeno. Razprava o tem, kateri vir je »večji«, je pogosto zavajajoča, opozarja prof. dr. Griša Močnik, dekan fakultete za znanost o okolju, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, in tudi član vladnega posvetovalnega podnebnega sveta. »Kurjenje lesa je najpomembnejši vir onesnaženja zraka v Sloveniji in okoli Alp, čeprav promet prispeva velik del onesnaževanja na mestni ravni. Individualna kurišča težko reguliramo, ker gre za zasebne prostore, hkrati pa ljudje les uporabljajo, ker je cenejši od drugih energentov.«
Vprašanje kurjenja lesa je večplastno – zadeva zdravje, okolje in socialno-ekonomski položaj gospodinjstev. Močnik meni, da bi morale rešitve preseči zgolj subvencije za zamenjavo peči. Po njegovem mnenju bi morale biti za učinkovito zmanjšanje izpustov iz individualnih kurišč na voljo tudi subvencije za redne servise in za gorivo, ne le za nakup nove naprave. A država za takšne predloge nima posluha, »čeprav subvencionira fosilna goriva za prevoznike in kmete«.
Toda želje po čistejšem zraku so eno, finančna realnost pa pogosto nekaj drugega. Za številna gospodinjstva ostaja ogrevanje na drva najcenejša možnost – novejši kamin na drva je lahko vsaj dva- do trikrat cenejši od okolju prijaznejše alternative, kot je toplozračni kamin na pelete. Poleg nižje začetne investicije ogrevanje na drva prinaša tudi bistveno nižje stroške rednega vzdrževanja, medtem ko so lahko popravila sodobnih, računalniško podprtih ogrevalnih naprav zahtevna in draga.
Posebno poglavje ostaja cestni promet. Močnik opozarja, da se problema ne reši zgolj z zapiranjem ulic. »Gradnja novih cest ali parkirišč ljudi samo dodatno spodbuja k uporabi avtomobila. Rešitev so resne investicije v javni transport: lokalno, po mestih, in regionalno.« Takšnih investicij je v Sloveniji še vedno premalo, hkrati pa se sprejemajo odločitve, ki vzbujajo dvom o usklajenosti z javno razglašenimi okoljskimi cilji. Velja spomniti, da bo s prometnim onesnaženjem že tako obremenjeno središče Ljubljane z novim potniškim centrom – osrednjim prometnim vozliščem države – med drugim pridobilo približno 3000 novih parkirnih mest za avte. Vse to z blagoslovom lokalne in državne oblasti. In spet trčimo ob že velikokrat opazen razkorak med javno deklariranimi okoljskimi cilji in dejanskimi prostorskimi odločitvami …
Varne ravni delcev PM2,5 ni
Ko govorimo o onesnaženosti zraka, se pogosto ustavimo pri zakonsko določenih mejnih vrednostih delcev PM10 in PM2,5. A to je le vrhnji del zgodbe. Ko slišimo pohvale, da se je onesnaženost z delci PM2,5 »zgodovinsko« zmanjšala, velja imeti v mislih dvoje. Ob (samo)hvali lokalnih ali državnih politikov, da se je onesnaženost z delci PM2,5 »zgodovinsko« zmanjšala, velja imeti v mislih dvoje. Prvič: drži, da danes praviloma dihamo čistejši zrak kot pred dvajsetimi leti. Tehnologija je napredovala, industrija in promet sta strožje regulirana, izboljšali so se standardi ogrevalnih naprav, poglobilo se je tudi znanje o vplivih onesnaženja na zdravje.
Drugič: danes znanost ve, da varne ravni delcev PM2,5 v resnici ni. Raziskave kažejo, da že zelo nizke koncentracije povečujejo tveganje bolezni dihal in srca, zlasti pri otrocih, starejših in kroničnih bolnikih. Mejna vrednost zato ni meja varnosti, temveč politični kompromis.
V Evropski uniji trenutno velja, da letno povprečje PM2,5 ne sme preseči 20 µg/m³, a bo po že sprejeti zakonodaji januarja 2030 meja znižana na 10 µg/m³. Tudi ta prag pa ostaja nad priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki kot letno povprečje priporoča največ 5 µg/m³.
Bo Slovenija zmogla ta korak? Ključ je v sistemskem pristopu, zlasti pri urejanju individualnih kurišč, ki ostajajo pomemben vir onesnaževanja, poudarja Tanja Koleša. »Treba je urediti tudi dimnikarski trg, ozaveščati ljudi, kaj pomeni to, da imajo očiščene peči, novejšo kurilno napravo …« Prepričana je, da je z usklajenimi in premišljenimi ukrepi cilj dosegljiv.
Zrak ne pozna meja med 212 občinami
Ena večjih ovir pri doseganju ciljev na področju kakovosti zraka je razdrobljeno upravljanje po občinah. Pri individualnih kuriščih je morda nekoliko posebna le Primorska, zaradi milejšega podnebja, sicer pa – kot poudarja Tanja Koleša – potrebujemo ukrepe, ki bodo veljali za vso državo in nadomestili trenutne razdrobljene lokalne pristope. Zrak namreč ne upošteva občinskih meja. »Lahko bi veljalo podobno kot za osebna vozila: ne glede na občino mora biti vozilo registrirano. Enako bi lahko veljalo za preverjanje peči,« predlaga Tanja Koleša.
Onesnaženi zrak ima dolgoročne posledice, ki se pogosto pokažejo šele čez leta: v obliki kroničnih bolezni, prezgodnjih smrti in visokih stroškov zdravstvenega sistema. A ekonomske analize so jasne – vsak evro, vložen v izboljšanje kakovosti zraka, se večkratno povrne, opozarja Griša Močnik. Nova evropska direktiva, naprednejše meritve in sodobne raziskave pomenijo, da danes problem razumemo bolje kot kadar koli prej. Manjka pa politična volja, da bi to znanje dosledno prenesli v prakso.
To je očitno tudi pri načrtovani sežigalnici v Ljubljani. Mesto, ki je že zdaj obremenjeno z onesnaženim zrakom, razdvaja vprašanje, pri čemer si stojijo nasproti opozorila zdravstvene stroke ter politične in investicijske ambicije.
A vprašanje sežigalnice ni le vprašanje prebivalcev prestolnice. Zadeva tudi tisoče dnevnih migrantov, ki v mestu vsak dan preživijo osem, devet ali več ur. Hkrati se odpira širša dilema: ali objekt, ki naj bi s priklopom gospodinjstev v sistem daljinskega ogrevanja reševal del okoljskih težav, ne spodbuja tudi k večji proizvodnji odpadkov? Če jih ne bomo dovolj ustvarili doma, jih bomo namreč uvažali – in z njimi tudi posledice za zrak, ki ga dihamo.
