Bržkone ni Slovenca, ki še ne bi slišal za pesem Pri farni cerkvici – tisto, kjer zvonček že zvoni, fant pa še kar pri ljubici spi. To je bila leta 1951 tudi edina pesem, ki so jo znali na pamet vsi pevci, izbrani na avdiciji za oktet vseh oktetov – Slovenski oktet. Z njo so navdušili komisijo in pesem je še danes, 75 let kasneje, njihov zaščitni znak, oktet pa sinonim dovršenega petja, blagovna znamka Slovenije in svojevrsten kulturni fenomen, ki žanje občudovanje poslušalcev. Po njem se že vse od njegovega nastanka zgledujejo drugi zbori, po njegovem zgledu je nastalo na desetine oktetovskih sestavov na Slovenskem in tujem. Je oktet, ki poje tako ljudske pesmi, božične napeve kot renesančno glasbo in glasbo sodobnih skladateljev. Zamejski Slovenec Boris Pangerc, ki je pred leti o oktetu napisal knjigo, pravi, da je Slovenski oktet ikona slovenske biti, podobno kot so to Ivan Cankar, Triglav, Bled, Slavko Avsenik ali Lojze Slak.
Ob letošnji 75-letnici okteta njegov aktualni umetniški vodja Jože Vidic ugotavlja, da ni enostavno in samoumevno toliko časa slediti tempu presežnikov in ostajati v odlični kondiciji. »Sam sem del ansambla že trideset let in vem, kaj vse je bilo treba v vseh teh letih postoriti, da smo ponovno dvignili izvajalsko prakso in se obdržali pri življenju. Biti član Slovenskega okteta ne pomeni samo, da si odličen pevec, temveč tudi, da se znaš prilagoditi delovanju ansambla in biti odgovoren ter zanesljiv tvorec skupinskega muziciranja,« pojasni, da pevcev ne druži le ljubezen do petja, ampak jih povezujejo tudi odgovornost, zrelost in umetnost sodelovanja.
40 pevcev, 6000 nastopov
V krepkih sedmih desetletjih se je v oktetu zvrstilo okrog 40 pevcev, za njimi je več kot 6000 nastopov po vsem svetu, izdali so 61 plošč, kaset in zgoščenk. Prejeli so številne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado in zlati znak svobode Republike Slovenije. Predvsem pa so prepevali. Nastopali so pred domačim občinstvom, razveseljevali so slovenske izseljence po vsem svetu, slovensko glasbo zastopali pred domačimi in tujimi državniki, nastopili so celo pred papežem. V njihovem repertoarju ima posebno mesto pesem Pri farni cerkvici, obstaja pa še ena, v kateri je oktet v vseh generacijah in sestavih vedno blestel. Nocoj pa, oh, nocoj. Pesem Frana Venturinija.
Pobuda za ustanovitev moškega okteta je leta 1951 prišla z druge strani luže. Ideja se je porodila slovenske glasbe željnim izseljencem v Združenih državah Amerike. V svojo novo domovino so želeli pripeljati znane melodije in domačo glasbo iz svojih »starih krajev«. Želeli so si velikega gostovanja ansambla, ki bi poživil slovensko narodno in kulturno pripadnost druge generacije izseljencev in izboljšal stike med Jugoslavijo in ZDA. Njihova pobuda je padla na plodna tla. Takratno ministrstvo za kulturo je v sodelovanju s Slovensko izseljensko matico 27. septembra 1951 izvedlo veliko avdicijo. V Slovenski filharmoniji se je zbralo 38 kandidatov. Nihče od njih se tam ni znašel po naključju, vsi so že prepevali v ljubiteljskih in poklicnih pevskih zborih ali kot operni solisti. Osmerica najboljših je navdušila – kakopak s farno cerkvico – in se z vso zagnanostjo lotila dela.
Novoustanovljeni Slovenski oktet je imel prvi krajši javni nastop v ljubljanski Kazini za Društvo slovenskih skladateljev, prvi uradni celovečerni koncert pa na velikonočni ponedeljek leta 1952 v Šentvidu pri Stični. Junija 1952 so nastopili na prvem gostovanju čez mejo v Trstu, Dolini in Nabrežini, sledil je koncert za zamejce na avstrijskem Koroškem in še vrsta drugih nastopov, le z gostovanjem v Ameriki se še nekaj let ni izšlo, saj so se odnosi med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike ohladili. Slovenski izseljenci so tako Slovenskemu oktetu prej kot v ZDA prisluhnili v Ljubljani, ko so bili na obisku v domovini.
Poslovilni koncerti, ki to niso bili
Slovenski oktet je začel utrjevati svojo glasbeno pot s slovensko ljudsko pesmijo, nato pa repertoar širil tudi na druge zvrsti. Ob dvajsetletnici delovanja leta 1971 so na njegovo pobudo organizirali prvi Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, ki še vedno združuje slovenske pevske zbore in sestave. Nato je prišlo obdobje krize. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je vse kazalo, da bo oktet usahnil. Imeli so vrsto poslovilnih koncertov, enega od njih leta 1996 tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani. A na koncu to vendarle niso bili poslovilni koncerti, temveč spodbuda za nov začetek. Propad Slovenskega okteta bi bila bržkone državna sramota. Rešila ga je nova generacija pevcev.
Takrat se je ansamblu pridružil tudi Jože Vidic. »Ansambel smo ponovno postavili na noge in ga naredili prepoznavnega. Vanj smo vložili ves svoj prosti čas in ga pogosto postavljali na prvo mesto. Mnogokrat na račun družinskega življenja in dela v naših poklicih. Ampak vse to z zavedanjem, da lahko samo popolna predanost vodi k uspehu,« pravi. Danes je na to ponosen. Trenutno v oktetu prepevata basista Janko Volčanšek in Miha Bole, baritonista Jože Vidic in Darko Vidic, prvi tenor zastopata Andrej Oder in Rok Ferenčak, drugega pa David Jagodic in Janez Triler. Vsi imajo ob oktetu svojo poklicno glasbeno kariero, razpeti so od Primorske do Gorenjske, Dolenjske in Posavja. »Od nekdaj je veljalo, da je moral vsak pevec pred sprejemom v ansambel opraviti pevski preizkus. Ob tem se pogovorimo še o drugih stvareh, da začutimo, kakšen je človek, ki prihaja v naše okolje. Občasno razpišemo avdicije ali pa pevca povabimo na predstavitev in potem vidimo, ali se najdemo,« Vidic razkrije, kako lahko nekdo postane »oktetovec«.
Na repertoarju imajo ljudske pesmi, sakralne, avtorske, nekatere so ustvarjene posebej za oktet. Pogosto se namreč zgodi, da jih avtorji novih skladb pocukajo za rokav in jim ponudijo kakšno novo delo. »Tako smo v zadnjem desetletju premierno izvedli več kot sto novih del, ki so bila napisana prav za nas. Praviloma gre za zahtevnejše skladbe, ki jih izvajamo na glasbenih festivalih ali abonmajskih koncertih,« pojasnjuje sogovornik. Sicer pa znajo člani okteta sem in tja narediti kakšen izlet tudi v druge glasbene stile.
Povsod je lepo prepevati
Poleg klasičnega programa prepevajo vse od rocka do narodnozabavnih pesmi, a vedno z željo ostati zvesti tradiciji. In tako bo tudi v prihodnje.
Tudi člani trenutnega sestava imajo lepe spomine na gostovanja po svetu, posebno tista, ko so prepevali slovenskim izseljencem. »Prepevati za Slovence, ki živijo zunaj meja matične domovine, je bil vedno poseben privilegij. Tam smo doživeli najlepša srečanja in bili počaščeni z njihovo srčnostjo. Ko je človek dlje časa od doma, drugače sprejema pesem iz rodnega kraja. Vse skupaj je bolj čustveno. Moram pa reči, da je tudi v domovini vedno znova lepo prepevati. Tiste, ki ljubijo izročilo naše pesmi, na koncertih hitro začutimo in prepoznamo.«
V jubilejnem letu ne bo nič drugače kot v vseh preteklih desetletjih – še naprej bodo njihovo vodilo dobro izvedeni koncerti. Vidic je prepričan, da je to najboljši recept za zanimanje občinstva. »Sam bi si želel, da bi posneli in izdali nov album, kar se nam izmika že nekaj časa. Upam, da nam ga bo v jubilejnem letu uspelo realizirali. Navsezadnje je pred nami izziv menjave generacij in lepo bi bilo, da imamo nekaj za slovo. Zagotovo se bo zgodil tudi samostojni koncert, ki bo posvečen jubileju. Pred nami pa je koncert v Cankarjevem domu ob jubileju Lions kluba Ljubljana, kjer se bomo predstavili skupaj z orkestrom Slovenske policije,« razkrije nekaj namigov, kje jim bo letos mogoče prisluhniti.
In kaj člani Slovenskega okteta pojejo, ko se srečajo zasebno? Katere so pesmi za njihovo dušo? Umetniški vodja Jože Vidic ne ovinkari: ko se srečajo zasebno, se predvsem pogovarjajo. »O vsem, kar se nam dogaja v življenju. Najlepši so trenutki, ko se v sproščenem vzdušju razgovorimo in na dan pridejo anekdote z naših koncertnih gostovanj ali vaj,« je iskren. V 75 letih se jih je nabralo za dolge ure smeha.
