Z večurnim nizanjem argumentov zagovornika Miloša Zarića, kaj vse naj bi naredila narobe izvedenka psihiatrične stroke Bojana Avguštin Avčin, se je včeraj nadaljevalo sojenje Goranu Ilikiću. Obtožen je, da je v začetku lanskega leta v Kamniku umoril svojo 34-letno ženo Marino, s katero sta bila v postopku razveze in živela ločeno. Psihiatrinja je za Ilikića izdelala izvedensko mnenje in na prejšnjem naroku svoje ugotovitve tudi obrazložila. Ocenila je, da je bila njegova prištevnost v času napada na ženo zmanjšana, a ne bistveno. Zarić o njenih ugotovitvah močno dvomi, tako da je zahteval novega psihiatričnega izvedenca. Sodnica Vesna Podjed je njegove ugovore poslušala, a jih na koncu zavrnila in za petek napovedala zaključne besede.
Če povemo na kratko: izvedenka trdi, da je Ilikićevo duševno stanje ocenila po vseh veljavnih strokovnih merilih in pristopih, ki jih uporabljajo v psihiatriji. Čeprav je zagotovila, da ni šlo za psihoanalitične metode, ji je odvetnik Zarić včeraj očital prav to. Oziroma da je šlo za metode in tehnike, ki niso znanstveno preverljive. Za popolnoma nov diagnostični postopek, ki naj bi ga prav tako uporabila, pa Zarić trdi, da pri nas v forenzični psihiatriji še ni bil uporabljen.
In kaj je izvedenka pravzaprav ugotovila? Ilikić je kot otrok živel v izjemno konfliktni družini. Ko je bil star dve leti, je babica njegovo mamo izselila. Živel je torej z babico, mama se je skušala vrniti, a neuspešno. Veliko je bilo psihičnih in fizičnih konfliktov, otrok je živel v strahu in napetosti. Neugodne okoliščine so vplivale na njegov razvoj: v odraslosti so se slabi spomini v intimnih odnosih reaktivirali takrat, ko kaj ni šlo v zvezi z njegovimi pričakovanji, je ocenila psihiatrinja. Zagovornik je včeraj o teh ugotovitvah podvomil, češ da se je obtoženi pri babici počutil varnega in da se dogajanja pri svojih dveh letih niti ne spominja.
Če je ne morem imeti jaz ...
Ko se je poročil z Marino, je po oceni izvedenke najprej funkcioniral normalno. Potem sta se iz Bosne preselila v Slovenijo, a največja sprememba se je zgodila, ko je ona zamenjala službo. Spreminjati se je začel njen pogled na svet, a tudi nanj. Na to se ni mogel navaditi, počutil se je ogroženega. Za vse je krivil njeno novo službo in sodelavke. Ko je nato dobil še prepoved približevanja ženi in izvedel za njeno namero o ločitvi, je postajal vse bolj tesnoben, premleval je, kaj se dogaja. K temu so prispevali tudi travme iz otroštva in alkohol. Da je šlo za zlorabo slednjega, izvedenka utemeljuje na podlagi zdravniških pregledov po tem, ko so mu vzeli vozniško dovoljenje zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Ilikić sicer odvisnost zanika in tudi odvetnik je včeraj zatrdil, da ocena o škodljivi rabi alkohola nima strokovne podlage.
Svojega dela odgovornosti za nesoglasja z ženo ni videl, Marina je bila kriva za vso njegovo jezo in nezadovoljstvo. Ko je vztrajala pri ločitvi, so tesnoba, negotovost in jeza naraščale. Ko je izvedel za novega partnerja, pa je začel premlevati v smeri, če je ne morem imeti jaz, je tudi nihče drug ne bo. Tako je 31. januarja lani prišel do njenih domačih vrat, vdrl v stanovanje in jo zabodel s kuhinjskim nožem. Zaradi izkrvavitve je na kraju umrla.
