Med približevanjem BTC po Letališki cesti, pri trgovinah Harvey Norman in Emporium, je bilo na nedeljsko dopoldne ob pogledu na skupine ljudi, ki so se vile po pločniku, že od daleč jasno, da na otvoritvenem bolšjem sejmu na novi lokaciji ne bo manjkalo obiskovalcev. To so nato vrsta pešcev pred blagajno za plačilo vstopnine 1 evro za odraslega in avtomobili, ki so v vrsti čakali pred parkiriščem, le še potrdili. Na že precej polnem parkirišču so vozniki lahko prosta mesta do 14. ure zasedli ob plačilu parkirnine 2 evra, v katero je vključena vstopnina za vse potnike.
Le nekaj korakov za vstopno točko bolšjaka pa se je že začel pravi vrvež kramarskega sejma: pozdravljanje, ogledovanje, barantanje, kupovanje, klepetanje in vse, kar sodi v ta družbeni prostor, kjer je mogoče dobiti od rabljenih oblačil do obutve, orodja, telefonov, posode, starih fotografij, slik, pohištva in še vsega drugega.
»O, gospa, izvolite, dolgo se nismo videli. 50 centov je ta skodelica,« je obiskovalki dejal eden od prodajalcev v prvih sejemskih vrstah. »A veš, da ti bom dala en evro,« je odgovorila. »Vidite, kakšne stranke imam,« je zadovoljno odvrnil. Izkazalo se je, da gre za redno obiskovalko Ano Žorž, ki na bolšjak hodi že vsaj 30 let, prodajalca pa pozna še z Viča in drugih lokacij, po katerih se je sejem v preteklosti selil. Za novo lokacijo na Letališki je sogovornica dejala, da je zanjo, ki je iz Škofje Loke, sicer nekoliko daleč, vendar je to vseeno ni odvrnilo, da se ne bi na nedeljsko zgodnje jutro, ob pol petih, pripeljala v Ljubljano. Tako zgodaj je prišla iz strateškega razloga, da je dobila dobro pozicijo parkirnega mesta in tako je lahko v avto, ki je bil parkiran blizu, sproti nosila kupljeno. »Vse tukaj kupim. Cel teden varčujem in ne hodim po trgovinah, razen po hrano, in potem v nedeljo vse tukaj zapravim. Bolšji sejem je kot magnet in zelo sem ga pogrešala. Moža, ki je veliko na spletu, sem ves čas spraševala, ali je že kakšna informacija, kdaj bo spet. In ko so objavili datum, sem odštevala dneve,« je povedala Ana Žorž, ki sejem obišče vsako nedeljo ne glede na vreme. Že dolgo je tudi zbirateljica starih oblačil, s katerimi je med drugim prirejala modne revije, najstarejše, ki ga hrani, pa je staro 220 let. Na tokratnem nedeljskem sejmu na Letališki, kjer je kot po navadi preživela več ur, pa je odkrila zbirko pip, ki jih zbirata mož in sin. »Danes sem jih slučajno našla, sicer jih zlepa ne dobiš. V tej zbirki pa so italijanske in angleške.« Za ta dragulj petih pip je odštela 12 evrov, zase pa je tokrat kupila revije s križankami, ki so na sejmu po 50 centov do 1 evra.
Podobe, ki jih ni več
Novo lokacijo bolšjaka sta prišla pogledat Jure Bajt in Neja Šavle, tudi večkratna obiskovalca sejma v preteklosti. »Nekoliko me je zmedla postavitev, ki je bila v Stanežičah lepa, sicer pa je odlično. To je pravi bolšjak in tak mora ostati,« je prve vtise z Letališke strnila sogovornica. Kot je pojasnil Bajt, na bolšjaku kupujeta marsikaj, med drugim iščeta filme za svojo DVD-zbirko. Vendar kot je poudaril, »sem ne prideš z namenom, da boš kupil določeno stvar, temveč stvari pregledaš in ugotoviš, zakaj si prišel«. Na prvo marčevsko nedeljo so bile to denimo stare fotografije. »Zbiram tudi stare fotografije, ki beležijo izginuli čas in prostor. Pri čemer mora fotografija imeti določeno estetsko vrednost, čeprav je amaterska,« pa je ob pogledu na fotografijo moškega ob avtu nekje iz šestdesetih let in črno-bele prizore ljudi v pogrebniški črnini pred tablo za »brivski in česalni salon za dame in gospode« razložil sogovornik.
Neugoden teren: pesek in trava
Sprva kupec, zatem prodajalec starih slik, predmetov in ojačevalcev, plošč in kitar pa je bil na nedeljskem sejmu v dvojni vlogi. Zbiratelj Pero sicer na bolšjaku že dolgo prodaja, za novi prostor pa je dejal, da ni slab, a da bi lahko bilo bolje. »V Stanežičah je bilo veliko boljše, ker je bilo bolj urejeno. Tam je bilo vse asfaltirano, tu pa sta pesek in trava, kar bo zoprno, ko bo dež,« je poudaril. Pri čemer pa je bil z včerajšnjim obiskom sejma zadovoljen, prav tako s svojimi najdbami na njem. »Prišel sem nekaj čez četrto uro, toda svojo trgovino sem odprl šele nekaj čez sedmo, saj sem bil prej kupec. Našel sem zelo dobro električno kitaro, ki gre v mojo zbirko.«
Da prvi kupci pridejo že med četrto, ko se sejem odpre, in pol peto, je pritrdil Sašo Kavšek, sicer prodajalec, ki je tokrat na Letališko prišel zgolj v izvidnico. »Prodajam veliko stvari, in to že vse od bolšjega sejma pred več kot 40 leti na Levstikovem trgu,« je še eno od preteklih lokacij bolšjaka omenil sogovornik in ob tem na vprašanje, kakšen se mu zdi nov prostor, na kratko odgovoril, da je v redu in da naslednjič pride s stvarmi.
Da je nov prostor dober, ker je večji in dobiš mesto, tudi če prideš nekoliko kasneje, je poudaril prodajalec Edo. Medtem ko je neki drug prodajalec poudaril prijetno vzdušje. Vendar pa med sejemskimi prodajalci ni manjkalo kritičnih glasov, ki so se nanašali predvsem na neustrezen teren novega prostora. »Slabo je. Mesto imam na travi. Razlika je, ali imam robo na travi ali na asfaltu,« je bil nezadovoljen Slavko. »Lokacija je veliko boljša kot prej, toda problem je podlaga; če bi bil povsod asfalt, bi bilo odlično. Makadam pa je videti ceneno,« je sklenil Gašper Kramar.
