To ni filozofsko vprašanje. Je konkretna sistemska anomalija, ki prizadene približno 250.000 do 350.000 državljanov v generaciji, rojeni med letoma 1970 in 1990. Anomalija ima jasno opredeljeno rešitev, ki za državo ne pomeni stroška, ampak fiskalni priliv v pokojninsko blagajno. Vendar je v javni razpravi praktično nevidna.
Gre za generacijo, ki je odraščala v devetdesetih letih, študirala na začetku stoletja in v obdobju gospodarske krize 2008–2014 vstopala na trg dela v najbolj prekarnih oblikah. Mnogi smo opravili na tisoče ur študentskega dela, ker so se družine soočale z izgubo zaposlitve in je študij zahteval samofinanciranje. Po končanju študija smo se v stalna zaposlitvena razmerja vključili šele pri tridesetih letih ali pozneje. Vmes smo pisali na avtorske pogodbe, sklepali podjemne pogodbe, se samozaposlovali v tako imenovanih svobodnih poklicih. Nismo bili leni, bili smo strukturno prikrajšani.
Sistem nas je uporabljal kot fleksibilno delovno silo brez polnih pravic. Plačevali smo davke in nekatere prispevke za socialno varnost, vendar ne pokojninskih. Danes nas isti sistem obravnava, kot da v tistem obdobju sploh nismo delali. Tisti, ki je leta 2010 v skladišču zaslužil deset tisoč evrov, ima za to delo enako pokojninsko dobo kot tisti, ki je sedel doma. Nič. Niti dneva.
Sistemska anomalija ne zadeva samo študentskega dela. Enak položaj velja za podjemne in avtorske pogodbe pred 1. januarjem 2013, ko je začela veljati pokojninska reforma ZPIZ-2. Pri teh oblikah dela so se sicer plačevali nekateri prispevki za socialno varnost (zdravstveni, za poškodbe pri delu), vendar ne pokojninski. Po reformi ZPIZ-2 enak tip pogodbe za enako delo prinese pokojninsko dobo sorazmerno z bruto izplačilom. Sistem torej tehnično zmore. Le za obdobje pred reformami noče.
To je ključno opažanje. Argument »tega ni mogoče izračunati« ne drži, ker sistem to isto operacijo izvaja vsako leto za stotine tisočev podjemnih pogodb. Razlika je le v tem, da po 1. januarju 2013 to počne avtomatsko, pred tem datumom pa enakih podatkov, ki obstajajo v davčnih evidencah, ne uporablja.
Evidence obstajajo, ministrstvo trdi nasprotno
Ministrstvo za delo je v odzivu na pobudo za razpravo o tem vprašanju zapisalo, da evidenc za obdobje pred letom 2015 ni in da je rekonstrukcija pokojninske dobe za to obdobje neizvedljiva. Finančna uprava Republike Slovenije je medtem uradno potrdila, da v svojih davčnih evidencah razpolaga z individualiziranimi podatki o opravljenem študentskem delu po posameznem izplačevalcu in znesku nazaj do leta 2005. Trditev ministrstva je torej empirično ovržena. Podatki obstajajo. Pridobljeni so bili na podlagi 78. člena zakona o finančni upravi, ki vsakemu posamezniku omogoča vpogled v lastne podatke v davčnih evidencah. Ena od dveh osrednjih državnih institucij v sistemu socialne varnosti torej potrjuje, da podatki obstajajo. Druga, ki je zadolžena za pokojninsko zakonodajo, trdi, da jih ni. Postopkovno gledano gre za neusklajenost med ministrstvi, ki bi morala biti razrešena pred kakršnim koli zaključkom o izvedljivosti rešitve. Vsebinsko gledano gre za simptom nečesa globljega: politične nepripravljenosti soočiti se s problemom, za katerega obstajajo dokazi in rešitev.
Slovenska pokojninska zakonodaja trenutno omogoča dokup dobe po 136. členu zakona ZPIZ-2. Vendar formula tega dokupa temelji na sedanji povprečni plači v Sloveniji, pomnoženi s polno prispevno stopnjo 24,35 odstotka. Za posameznika moje generacije bi to pomenilo plačilo od 22.000 do 23.000 evrov za priznanje približno petih let pokojninske dobe. Povratek vložka bi nastopil šele po približno 27 letih upokojitve. Mehanizem torej obstaja, vendar je v praksi nedosegljiv. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v trinajstih letih od uveljavitve zakona ZPIZ-2 leta 2013 možnost dokupa izkoristilo samo 880 oseb. Skupna populacija potencialnih upravičencev je v istem obdobju znašala stotisoče. Razmerje med teoretično pravico in dejanskim izkoristkom govori samo zase: mehanizem ne deluje, ker ne ustreza socialno-ekonomski stvarnosti generacije, ki bi ga lahko uporabila.
Razloge za to neaktivnost je preprosto razumeti. Generacija, prizadeta s prekarnim delom v obdobju 2005–2014, je danes stara med 35 in 55 let. V teh letih posameznik tipično odplačuje stanovanjski kredit, vzgaja otroke, financira njihovo izobraževanje. Razpoložljiv prosti kapital za enkratno plačilo 20.000 evrov je redkost. Zato sedanji dokup ostaja teoretična pravica, ki je dejansko dosegljiva le manjšemu delu finančno premožnih posameznikov v zadnjih letih pred upokojitvijo.
Predlog rešitve: prehodna določba s pravičnim pavšalom
Pobuda predlaga vpis prehodne določbe v zakon ZPIZ-2, ki bi omogočila priznavanje pokojninske dobe za študentsko, podjemno in avtorsko delo iz obdobja pred reformami na zahtevo upravičenca proti plačilu pavšala. Pavšal bi temeljil na tedanjih prispevnih stopnjah in tedanjih bruto zneskih, revaloriziranih na sedanjo vrednost, ne na sedanji povprečni plači. Po tem modelu bi za pet let delovne dobe upravičenec plačal od 10.000 do 15.000 evrov namesto od 22.000 do 23.000 evrov po sedanji formuli. Strošek bi bil bistveno bolj dostopen, hkrati pa bi v celoti pokril fiskalno bremenitev pokojninskega sistema. K modelu spadajo še tri komponente, brez katerih bi dokup ostal nedosegljiv: možnost obročnega odplačevanja na pet do deset let z nizko ali ničelno obrestno mero, možnost delnega dokupa (ne »vse ali nič«) in jasna časovna omejitev za uveljavljanje pravice (npr. petletno okno od uveljavitve zakona).
Najpomembnejša razlika med to pobudo in večino drugih socialnih ukrepov je v fiskalni naravi. Sedanji javni diskurz o pokojninah skoraj brez izjeme obravnava te politike kot stroške, ki obremenjujejo proračun. Ta pobuda je drugačna.
Ocena obsega ciljne populacije se giblje med 250.000 in 350.000 osebami, ki so v obdobju 2005–2014 opravljale študentsko ali pogodbeno delo in še niso upokojene. Po konservativni oceni bi takšen mehanizem izkoristilo od 5 do 12 odstotkov upravičencev. Pri povprečnem pavšalu med 5000 in 8000 evri bi to pomenilo skupni enkratni priliv v pokojninsko blagajno v višini približno 150 do 200 milijonov evrov, razporejen na tri do pet let izvajanja mehanizma.
Bistveno je razumeti časovno dimenzijo: pokojnine bodo upravičencem izplačane šele čez dvajset do trideset let. V tem obdobju lahko denar, vplačan danes, generira donos. Z izračunom na način sklada socialnih obveznosti gre torej za priliv, ki ima v sedanji vrednosti še višjo težo kot nominalna številka. Države, ki so podobne mehanizme uvedle (na primer Avstrija pri reformah dokupa študentskih let v prejšnjem desetletju), so dosegle pozitivne fiskalne učinke ob hkratni popravi generacijskih krivic.
Vprašanje politične volje, ne tehnične izvedljivosti
V slovenski politiki redko najdemo predloge, ki bi jih lahko podprle vse stranke brez bistvenih kompromisov. Ta pobuda je ena izmed njih. Levi koaliciji bi tak ukrep vrnil argument socialne pravičnosti za generacijo, ki je bila v devetdesetih letih in začetku tega stoletja najbolj prekarno obremenjena. Šlo bi za priznanje dela, ki je sicer bilo vredno, vendar ga sistem ni evidentiral. Desni opciji bi vrnil argument fiskalne odgovornosti in delovne etike: tisti, ki je delal, mora to delo videti priznano. Hkrati gre za ukrep, ki prinaša prihodek brez novega davčnega bremena. Centrističnim strankam bi prinesel politični kapital pri ključni volilni kohorti (35–55 let) brez proračunskega stroška. Nihče torej ničesar ne izgubi, pridobimo pa vsi: država prilive, generacija priznanje, pokojninski sistem doslednost.
Vprašanje je samo, ali bo nova vlada, ki se v teh tednih sestavlja, imela politično voljo, da popravi sistemsko anomalijo, ki se v slovenski družbi kopiči že desetletje. Generacija 1970–1990 to vprašanje preverja sama. Nekateri smo se v zadnjih mesecih obrnili na ministrstva, sindikate, študentske organizacije in poslance. Pobuda zajema vse, kar je potrebno: dokaze, pravne osnove, fiskalne izračune in politični argumentarij.
Manjka samo zakonodajalec, ki bo prisluhnil.
Aleš Ogorevc, Ljubljana