Kot poudarja Assal Rad, zgodovinarka sodobnega Bližnjega vzhoda, pomanjkanje novic o dogajanju v Gazi ni posledica konca genocida, ampak o Gazi skorajda »nič več ne slišimo, ker je Izrael pobil večino novinarjev, zahodni mediji pa se še vedno pretvarjajo, da je genocid končan in da poteka premirje«.
Kljub temu da sta oktobra lani Izrael in Hamas podpisala sporazum o prekinitvi ognja, se genocid v Gazi nadaljuje. V Gazi je bilo od začetka genocida ubitih že več kot 72.340 Palestincev, ranjenih jih je bilo 172.250. Po poročanju mednarodne federacije novinarjev (IFJ) in Palestinskega novinarskega sindikata (PJS), ki strogo obsojata umore in napade na novinarje ter pozivata k takojšnji preiskavi njihovih smrti, pa je bilo od začetka genocida v Gazi ubitih že najmanj 290 palestinskih novinarjev in medijskih delavcev, več jih je bilo ranjenih, številni pa so še vedno pogrešani. Vendar to niso le številke, so ljudje in njihove zgodbe, ki nikoli ne bodo slišane. Kot poudarja Ahmed Alnaouq, palestinski novinar, pisatelj in soustanovitelj projekta We are not numbers, ki je ta teden v okviru serije dogodkov Svobodna Palestina obiskal Slovenijo, biti novinar v Gazi pomeni biti ves čas v nevarnosti, kajti Izrael ne želi, da bi svet videl, kaj se v resnici dogaja.
Varsen Aghabekian, palestinska ministrica za zunanje zadeve, opozarja, da razmere v Gazi nekaj mesecev po dogovoru o prekinitvi ognja ostajajo katastrofalne in da se ubijanje nemoteno nadaljuje. V tem trenutku se dogaja to, kar je pred dnevi poudaril izraelski vrhovni poveljnik na okupiranem Zahodnem bregu – izraelske oborožene sile ubijajo Palestince na ravni, »kakršne nismo videli od leta 1967«. Aghabekianova svari, da je genocid v Gazi posledica dolgoletnih (izraelskih) kršitev in zločinov, Gaza pa se kljub domnevnemu premirju vsakodnevno sooča z izraelskimi kršitvami prekinitve ognja. Po podatkih palestinskega ministrstva za zdravje je bilo v času tega nekajmesečnega »premirja« ubitih že 765 Palestincev, ranjenih jih je več kot 2150, uničenih pa je že skoraj 90 odstotkov celotne infrastrukture v Gazi.
Da je nujno potrebno takojšnje ukrepanje, opozarjajo številne mednarodne organizacije, civilnodružbena gibanja in posamezniki, vendar kot vse kaže v tem trenutku, Zahodu primanjkuje politične volje za konkretno ukrepanje. Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov, pravi, da »ker nismo mogli ustaviti genocida v Gazi, moramo zahtevati, da tisti, ki so prispevali, odgovarjajo«. Albanesova kaže na vlade, ki še naprej dobavljajo orožje, dajejo Izraelu politično okrilje in blokirajo sankcije, medtem ko »Palestinci še naprej umirajo pod izraelskim ognjem«. Po njenih besedah mednarodna skupnost ni le odpovedala, ampak je postala osrednji del problema. V tem trenutku pozivi k »prekinitvi ognja niso več dovolj, znašli smo se na točki, ko je treba začeti preiskovati sokrivdo, odgovornost in vsako sodelovanje, ki omogoča, da se genocid v Gazi nadaljuje«.
Največji podporniki in nasprotniki genocida
Stockholmski mednarodni mirovni raziskovalni inštitut (Sipri) je pred kratkim posodobil svojo podatkovno bazo, v kateri hrani podatke o prenosih večjih količin orožja za obdobje 1950–2025. Iz te baze je razvidno, da ZDA in Nemčija veljajo za največje dobavitelje orožja za Izrael; ZDA pokrivajo 68 odstotkov vseh transferjev, Nemčija 31 odstotkov, Italija 1,3 odstotka, preostale države pa skupno manj kot odstotek, kar kaže na veliko odvisnost Izraela od omenjenih držav. Od oktobra 2023 je bilo v Izrael dostavljenih že več kot 90.000 ton orožja. Medtem ko nekatere države sodelujejo, podpirajo in omogočajo, da se genocid nadaljuje, si druge prizadevajo za končanje genocida. Med slednje (za zdaj) spada tudi Slovenija, mnogi pa že opozarjajo, da se bo s spremembo vlade v Sloveniji spremenil tudi odnos do genocida.
Slovenija in Irska sta se pred nekaj dnevi pridružili pozivu španskega premierja Pedra Sancheza, ki Evropsko unijo poziva, naj blokira ameriške sankcije proti mednarodnemu kazenskemu sodišču in s tem zaščiti neodvisnost mednarodnega sodišča in Združenih narodov ter zaščiti njihove »ukrepe za končanje« genocida. Februarja lani je namreč Trumpova administracija uvedla finančne in vizumske sankcije proti enajstim uradnikom mednarodnega kazenskega sodišča in proti posebni poročevalki Francesci Albanese, in sicer v povezavi z nalogi za prijetje izraelskih voditeljev, ki jih je izdalo mednarodno kazensko sodišče. Sanchez je ob tem dejal, da »sankcioniranje tistih, ki zagovarjajo mednarodno pravičnost, ogroža celoten sistem človekovih pravic«, španska vlada pa je kot odziv na te sankcije Francesci Albanese podelila eno najvišjih civilnih priznanj za njeno »obsežno delo pri dokumentiranju in obsojanju kršitev mednarodnega prava v Gazi«. Španija, Slovenija in Irska so podale tudi predlog za začasno ustavitev trgovinskega sporazuma med EU in Izraelom, prav zaradi kršitev človekovih pravic, zaradi genocida v Gazi in zaradi nasilja nad Palestinci na območju okupiranega Zahodnega brega.
Na ta poziv sta se že odzvali (zgodovinski) zaveznici Nemčija in Italija, ki sta blokirali predlog Slovenije, Španije in Irske ter ga označili za neprimernega. Nemški predstavniki so izjavili, da je treba z Izraelom o ključnih vprašanjih vzpostaviti kritičen in konstruktiven dialog. Jurgen Mackert, profesor sociologije na Univerzi v Potsdamu, je odziv Nemčije označil za popolnoma neprimernega. »Namerno ubijanje in pohabljanje otrok, izbris celotnih družin, pokol novinarjev, uničevanje šol in celih sosesk – to počne najbolj degenerirana vojska na svetu, s pomočjo Nemčije,« je dejal in ob tem poudaril, da ta tako imenovani konstruktivni dialog, ki ga omenja Nemčija, ni nič drugega kot še »en klepet ob kavi, v katerem bo Nemčija sionistom zagotovila prosto pot in podporo za nadaljevanje njihovih barbarskih kampanj iztrebljanja«.
Vse hujši ukrepi proti Palestincem
Izraelske oblasti so marca sprejele zakon o smrtni kazni za tako imenovane teroriste. Zakon predpisuje smrt z obešenjem za kazniva dejanja »terorizma«, zakon pa velja izključno za Palestince. Predstavniki ZN so opozorili, da ta »zakon, ki dejansko uvaja usmrtitve zgolj za Palestince, sporoča, da so palestinska življenja manj vredna in da niso vredna pravnega varstva«, ob tem pa so pozvali izraelsko vrhovno sodišče, »naj to očitno nezakonito zakonodajo takoj razveljavi, preden povzroči nepopravljivo škodo in še bolj utrdi diskriminacijo ter kruto, nečloveško in ponižujoče kaznovanje Palestincev«. Ta zakon so obsodile nekatere države, ki ostro obsojajo sprejetje zakona in druge »vse bolj diskriminatorne izraelske prakse, ki utrjujejo sistem apartheida«. Evropska unija je v izjavi Izrael spomnila na njegove obveznosti glede človekovih pravic v skladu s pridružitvenim sporazumom med EU in Izraelom, vendar ne več kot to.
V tem trenutku je v izraelskih zaporih več kot 9600 Palestincev, med njimi tudi ženske in otroci, ki bi se lahko soočali z obtožbo terorizma. Izrael ob tem že ustanavlja tudi posebno vojaško sodišče za pregon Palestincev, obsojenih za napad 7. oktobra, ki jim grozi obsodba zaradi »genocida«. Ne samo da gre pri tem za posmeh genocidu, ki ga izvaja Izrael v Gazi, ampak gre tudi za visoko raven nevarnega političnega cinizma, ki v sodobni družbi predstavlja resno grožnjo demokraciji, tovrstni politični cinizem pa je vse bolj opaziti tudi v evropskem in navsezadnje slovenskem političnem prostoru.
»Palestina bo svobodna«
V tem trenutku lahko opazujemo različne globalne akcije, ki so se oblikovale sočasno z odpovedjo mednarodne skupnosti in institucij, ki bi morale preprečiti genocid v Gazi. V tem trenutku spremljamo globalno flotiljo Sumud, ki pluje proti Gazi – kljub temu da je Izrael prestregel 22 ladij in je v luči aretacij aktivistov obtožen sistematičnega mučenja, ekstremnega fizičnega nasilja in psihičnega zlorabljanja, je na poti še vedno 58 ladij s humanitarno pomočjo. Spremljamo lahko različne oblike protestov, od beneškega bienala, kjer je v znak protesta proti Izraelu vrata zaprlo več paviljonov, do protesta, ki ga v teh dneh izvaja slovenska radiotelevizija. Ne samo da RTV Slovenija letos ne sodeluje na pesmi Evrovizije, ampak zavrača tudi neposreden prenos Evrovizije, namesto tega pa predvaja poseben program Glasovi Palestine, kjer lahko gledalci spremljajo filme, dokumentarne filme, pogovorne oddaje in analize aktualnega dogajanja v Palestini.
Kot smo videli že na zgodovinskem primeru apartheida v Južni Afriki, so šele desetletja usklajenih bojkotov, kampanj proti nasilju in številnih mednarodnih akcij, ki so jih največkrat izvajali popolnoma običajni ljudje, sčasoma povzročili kolaps sistemske ekonomije neenakosti in nasilja. Kot je zapisal Sony Thâng, vietnamski mislec in analitik: »Poglejte Palestino in videli boste sebe. Če vidite teroriste, ste prevzeli oči kolonizatorja. Če vidite žrtve, ste prevzeli humanitarno pomilovanje. Če pa vidite ljudi, ki zavračajo klečanje, se še spominjate, kako je videti svoboda. Palestina je vest vsega sveta. In ta vest ne bo ostala večno zakopana.«