Kaj se je zgodilo? V Portorožu je bila skupščina Telesnokulturne skupnosti Slovenije, na kateri so se zbrali delegati vseh športov, tako tekmovalnega kot rekreativnega. Šlo naj bi za približno sto ljudi, ki so za sklepe glasovali malodane enoglasno, zbranim pa je načeloval predsednik skupnosti Bojan Polak Stenka, partizanski general in predvojni atlet, med drugim državni prvak Jugoslavije v deseteroboju. To je bil čas samoupravljanja, ki je bilo kot način (so)odločanja uvedeno s spremenjeno ustavo leta 1974. Ta je Jugoslavijo usmerila k večji decentralizaciji oziroma h krepitvi samostojnosti posameznih republik, kar je po neredkem tolmačenju utemeljilo pogoje za razpad države, saj je republikam podelilo pravico do samoodločbe, iz česar je izšla samostojna Slovenija. Ne več socialistična, torej kolektivistična, ampak kapitalistična, torej individualistična.
Poudarjanje teh razlik se zdi v luči obravnavanih sklepov, časa, v katerem so nastali, in tega, kamor se je ta čas odvil, tako pomenljivo, da za Portoroške sklepe poljudno velja, da so dali prednost individualnim disciplinam pred skupinskimi športi, iz česar je mogoče izpeljati celo take spektakularnosti, da so bili sklepi v bistvu slovenski individualistično-kapitalistični manifest. Vendar branje izvirnega dokumenta niti ne ponudi vtisa tako eksplicitno stroge delitve športnih disciplin, kot se je to tolmačilo desetletja. Sploh, ker je dokument zapisan v socialističnem jeziku, ki tako in tako ni slovel po konkretnosti. V prvem delu dokumenta, ki se posveča rekreativnemu športu, so kot prvine »telesnokulturnega minimuma« resda navedeni hoja, tek, plavanje, kolesarjenje, smučanje, streljanje in osnove gimnastike ter igre z žogo. Vendar pa se zdijo individualne discipline, ko gre za rekreacijo, razumljivo prednostne.