Legendarni stavek Franceta Bučarja »mi tle ne boš afne guncal«, ki ga je leta 1992 v kleni gorenjščini kot predsednik parlamenta namenil poslancu Vitomirju Grosu, ko je po poslanskih klopeh delil banane, je že utonil v pozabo, vseeno pa domači politični parket še danes pogosto bolj spominja na trgovino z južnim sadjem kot na hram demokracije. Ob tem niti ni bistvene razlike, kdo državni zbor vodi. Kot da bi bilo skakanje v besedo, prikrajanje pravil in učiteljsko obnašanje v opisu del in nalog tistega, ki sedi na drugem najpomembnejšem stolu v državi. Pa ni, tako kot nikjer ne piše, da se morajo poslanci obkladati z žaljivkami, se naduto in oholo obnašati in biti nevljudni do vsakega, ki ne misli tako kot oni. Bolj ko ne je to stvar osebnega značaja, ki na demokracijo nima neposrednega vpliva, kaže pa, da nam kulture parlamentarizma tudi po vseh teh letih od osamosvojitve ni uspelo spraviti na višjo raven.
Moč oblasti
Težava nastane, ko se moč oblasti začne kazati s poskusi kršenja zakonov in izigravanjem pravil. Primer so zadnji prepiri okoli odborov in vložitev interventnega zakona. »Pri interventnem zakonu je tako, da kakršna koli koalicija je ali se oblikuje, ne spustijo nikogar zraven. Zdaj izkoriščajo medvladje, ko se stara vlada poslavlja, nova pa še ni oblikovana, si ne mažejo rok in hkrati sprejmejo zakon. Naredili so nekakšen zakonski omnibus, ki je že tako in tako problematičen ter povezuje stvari, ki niso nujno povezane, s čimer preprečujejo, da bi lahko prišlo do referenduma,« trenutno situacijo opisuje politolog in nekdanji predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki meni, da bo na koncu o tej temi in morebitnem razpisu referenduma vendarle moralo odločiti ustavno sodišče, čeprav so predlagatelji zakona vanj vključili davčne spremembe, zaradi katerih po ustavi ni dopustno razpisati zakonodajnega referenduma.
»Tukaj sem bližje Zagorčevi interpretaciji (ustavni pravnik Saša Zagorc, op. p.), da bi pri tem vprašanju lahko tako kot že pri vprašanju glede referenduma o človekovih pravicah veljalo tudi pri davkih, saj ne gre za tako nujno zadevo, da bi jo morali tako hitro in na takšen način sprejeti,« ocenjuje Brglez.
Tudi pri zapletih pri oblikovanju parlamentarnih delovnih teles vidi nekdanji predsednik državnega zbora težavo, ki bi se lahko v primeru, da se ne razreši, končala na ustavnem sodišču. »Imamo specifično situacijo, kjer imamo predstavnika stranke, ki vodi državni zbor, ki sedi hkrati na dveh sedežih, v opoziciji in poziciji, kar ustvarja določeno napetost. Za zdaj vsega še niso postorili. Če Levici ne uspe dobiti odborov, v katerih želi sodelovati z enim poslancem, je pot do ustavnega sodišča odprta. Če lahko kdo prepreči takšno samovoljo, je to ustavno sodišče. Zelo malo je poslovniških zadev, v katerih bi ustavno sodišče lahko kaj naredilo, ampak tukaj pričakujem, da bi moralo zaščititi opozicijo. Vendarle je opozicija neka vrednota, ki je vezana na prvi člen ustave, ki pravi, da smo demokratična republika,« zaplete pri imenovanju delovnih teles komentira Brglez in poudarja, da bi morala biti nediskriminacija osnovna predpostavka delovanja vsakega sklica državnega zbora. »To, da ima vsaka poslanska skupina praviloma pravico do vsaj enega mesta v vsakem odboru, je v poslovniku z namenom. To je bil aksiom, ki so se ga tako ali drugače do zdaj vsi držali. Upam, da se bo na predlog predsednika državnega zbora zadeva vendarle uredila na način, ki je ustrezen. Prav bi bilo, da imajo soglasje, v katerih odborih želijo posamezne poslanske skupine delovati, tudi če dajo nato SDS, navsezadnje je v koaliciji in je treba razumeti razmerje med koalicijo in opozicijo, več mest v delovnih telesih,« dodaja.
Desetarski sindrom
Takšno vedenje oblastnikov ni nov pojav. Starejše generacije se še spominjajo besedne zveze desetarski sindrom, ki so jo v časih, ko se je še hodilo na služenje vojaškega roka na vse konce nekdanje države, uporabljalo za tiste, ki so začeli ob imenovanju v čin desetarja pretirano uveljavljati svojo avtoriteto, se obnašati arogantno ali celo tiranizirati tiste, ki so mu podrejeni. Preprosto povedano, gre za to, da nekdo, ki je pravkar dobil kanček moči, to moč uporabi na neustrezen ali agresiven način, da bi kompenziral svojo dejansko majhnost v širši hierarhiji, saj je desetar eden najnižjih podčastniških činov.
Bolj ko se posameznik vzpenja po hierarhični lestvici, bolj so lahko izraženi vedenjski odkloni, ki jih prinaša oblast. Pretiran ponos, izguba empatije, narcizem in izguba stika z realnostjo so le nekatere od značilnosti, ki se lahko pojavijo pri direktorjih, vodjih ali politikih, ki jim je bila dodeljena pomembna funkcija ali pa so bili vanjo izvoljeni. Zmaga na volitvah je takšnemu vedenju vedno odprla prosto pot. »Saj se boste še pobili med sabo, ko me ne bo več,« je pred desetletji dejal takratni predsednik vlade Janez Drnovšek in tako rekoč v enem stavku opisal vse značilnosti vedenja, ki jih pripisujemo nekomu, ki mu je oblast stopila v glavo.
V Sloveniji oblastniškega obnašanja in samovolje ni opaziti samo na državni ravni. Že kmalu po osamosvojitvi se je za nekatere župane lokalnih skupnosti izoblikoval izraz lokalni šerifi. Gre za župane, ki v svojem okolju vladajo že desetletja, značilnosti njihovega vladanja pa so, da pogosto obravnavajo občinski proračun kot osebno blagajno, zaposlujejo sorodnike in ignorirajo odločitve sodišč ali računskega sodišča. Ob tem pa verjamejo, da jim visoka volilna podpora daje legitimnost, da so nad zakonom. Vsega tega že skoraj ne moremo drugače imenovati kot samopašnost.
Antropološki pogled
Tovrstno vedenje ima korenine globoko v zgodovini. Antropologi takšno obnašanje opisujejo kot vrnitev k primitivnim oblikam dominacije, ki se v sodobnem svetu pojavi, ko družbeni varovalni mehanizmi postanejo prešibki, da bi brzdali človeški nagon po vsemogočnosti. Ko politik dobi oblast, se lahko v njem aktivirajo starodavni nagoni po dominaciji. Moč v možganih namreč sproži naval dopamina in testosterona, kar zmanjša empatijo in poveča nagnjenost k tveganju. To, kar vidimo kot poskus izigravanja ali kršenja zakonov, je z antropološkega vidika poskus posameznika, da si podredi druge in si zagotovi absolutno prevlado.
»Samopašnost lahko izhaja iz nezmožnosti argumentiranega branjenja predlaganih zakonskih sprememb. Debati se izogneš tako, da jo zadušiš oziroma stisneš spremembe skozi izredno proceduro še pred potencialnim mandatom. Vzrok je lahko tudi nezrelost političnih dejavnikov, da bi zmogli razmišljati o državi kot kulturnem in socialnem sistemu, ne le ekonomskem. Vzrok je lahko v dojemanju volilne zmage kot absolutne lastniške pravice nad zemljo in ljudmi,« vedenje današnjih politikov in aktualno dogajanje v parlamentu opisuje politični antropolog prof. dr. Peter Simonič in poudarja, da je averzija politike, ki si danes prizadeva sestaviti koalicijo in vlado, do pridobitev evropske socialne demokracije in socializma zelo podobna ameriški: »Ampak slovenska družba se noče amerikanizirati kljub dominaciji ameriške množične kulture in Amchamu v Gospodarski zbornici Slovenije. V tem svetu je konstrukcija krizne in afektivne realnosti, gospodarske rasti in intervencij pomembnejša od človekovih pravic in okolja. To je dejstvo in bistvo desnih strank, vendar so nas novodobne šokirale še s svojo pobalinskostjo,« dodaja in se sprašuje, ali morda ne opravljajo umazanega dela za nekoga drugega.
Po njegovem mnenju so lahko razlogi za samopašnost tudi v interesih in podpori kapitalskih elit in emigracije, da se slovenska družba »končno normalizira in postavi ljudi na mesto, ki jim v slovenski – katoliški, kapitalistični – družbi pripada«. »Problem je, če »druga republika« ne bo temeljila na meritokraciji, ampak plutokraciji. Tovrstne (tranzicijske) modele poznamo iz ZDA, Tuđmanove Hrvaške, Orbanove Madžarske in Ukrajine Zelenskega. Tudi Rimskokatoliški cerkvi je tak družbeni red blizu. Da bi vzpostavili novo družbo, morajo dekonstruirati vse minulo – od spomenikov do zaslužnih pokojnin. Slovenski zakonski omnibus sledi doktrini šoka, ki ga je z »Big Beautiful Bill« uvedel Trump. Da o sramotah z Izraelom ne govorimo,« še pojasnjuje Simonič.
Nihče ni imun
Politolog prof. dr. Miro Haček meni, da so pri nas skorajda vse koalicije precej samopašne, sploh v prvem letu po volitvah, in tega energijskega naboja žal ne uporabijo v konstruktivnih in nujno potrebnih reformah. »Je pa tako, da bolj ko je nova koalicija močna, bolj je tudi samopašna, spomnite se omnibus zakona iz leta 2022, zakona, ki je kombiniral ukrepe glede espejev in uvedbo božičnice v letu 2025, in zdaj spet novega omnibus zakona. Pri čisto vseh zadevah, in tudi drugih podobnih, je bila pravna stroka, tudi zakonodajno-pravna služba v DZ, precej konsistentna in je opozarjala na problematičnost takšnega zakonodajnega ravnanja.
Tudi po mnenju Milana Brgleza se samopašnost pojavlja na vseh političnih polih. »Primer, ki je bil vsaj za moje pojme v zadnjem sklicu nesprejemljiv, je, da v komisiji za nadzor varnostno-obveščevalnih služb (KNOVS) ni bilo nobenega predstavnika SDS. Ne zanima me, zakaj je do tega prišlo, ampak že dejstvo, da nekdo privoli v takšno rešitev, je katastrofa. Da druga največja stranka in glavna opozicijska stranka v parlamentu nima predstavnika v KNOVS, tega svet ni videl. Rešitev, ki gre na način, da popolnoma izloči prvo največjo opozicijsko stranko, je povsem nesprejemljiva. Tukaj me noben pragmatični razlog ne prepriča. Treba je poiskati način, da so tudi oni notri, ne gre drugače. Zdaj se ta absolutizem vrača v drugo smer in se včasih še potencira. Kar ni dobro,« pravi Brglez.
Brglez še pojasnjuje, da so se takšne stvari dogajale prav v vsakem sklicu parlamenta. Tudi ko je bil on predsednik državnega zbora, ni bilo nič drugače. »Iz lastnih izkušenj lahko govorim o zakonu o tujcih. Prišlo je do vsebinskih sporov, pozneje je ustavno sodišče razsodilo proti takratni koaliciji, ki je sporno zadevo sprejela. Na drugi strani pa je tudi res, da smo takrat, ko se je oblikovala poslanska skupina nepovezanih poslancev, šli tako daleč, da smo tudi njim dali možnost, da sodelujejo pri delu vseh odborov,« dodaja.
Peter Simonič kot politično napako vlade v odhajanju navaja primer, ko je predsednik vlade Robert Golob vsilil božičnico in dal podjetnikom ter vsem drugim zaposlovalcem zelo malo časa, da se na to pripravijo. »V tem pogledu lahko razumemo njihovo užaljenost in iskanje drugih političnih zaveznikov. S takšnim nagrajevanjem dela se sicer osebno strinjam in je vse predolgo čakalo, ampak izvedba vlade je bila absolutna, avtokratska in zato tudi kontraproduktivna. Prizadeti del javnosti zato avtokratskost desne koalicije verjetno razume kot upravičeno – restitutivno. Seveda je odhajajoča vlada naredila še kakšne napake, a nobena od njih ne opravičuje revolucionarnega vedenja desnih strank,« pravi Simonič.
Obrambna linija
Evolucija je poskrbela, da do takšnih anomalij ne bi prihajalo. V lovsko-nabiralniških družbah, ki so bile izrazito egalitarne, so antropologi opazili mehanizme, ki so preprečevali, da bi kdo postal tiran. Starodavne družbe so s posmehovanjem, ignoriranjem ali celo izgonom poskrbele, da so se znebile tistih, ki so se začeli obnašati vzvišeno. Ti mehanizmi, ki so našim prednikom zagotavljali mirno in dokaj enakopravno bivanje, pa so v sodobni družbi in današnji politiki velikokrat blokirani oziroma nekoristni. Zaradi tega se lahko politiki počutijo nedotakljivi. Ko varnostni mehanizmi v celoti odpovejo, se lahko, tako kot lahko vidimo marsikje po svetu, razvije tudi tiranija.
Glavni varuh pravnega reda in demokracije v sodobnih zahodnih družbah zato predstavlja ustava, katere glavni branik je pri nas ustavno sodišče. Ustavno sodišče je v Sloveniji doslej delovalo kot nekakšen imunski sistem pred vsakokratno samopašnostjo izvoljenih politikov. Matrica je bila skoraj pri vseh zadevah, ki so končale na ustavnem sodišču, podobna. Zakoni so se pogosto sprejemali pod pretvezo volje ljudstva ali, kot je bilo značilno za čas epidemije covida, izrednih razmer. Ko je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila s kakšnim zakonom kršena ustava, so se vladajoči politiki največkrat odzvali s kritiko sodišča in sodnikov, pogosto, če ne že vedno, pa tudi s poskusi menjave ustavnih sodnikov z »našimi«.
»Na ravni ustave se praktično v vsakem sklicu zgodi kakšna zadeva. Vse pa je odvisno tudi od tega, kako na to reagira trenutna koalicija, ali jih ta zadeva predrami ali ne. Pot na ustavno sodišče je zdaj malo drugačna. Če bo zdaj 30 poslancev kateri koli zakon poslalo na ustavno sodišče, za kar obstaja možnost, se sodišče ne bo moglo več izogniti temu, da bi o tem odločali, ali pa da bi počakali do konca sklica, potem pa zadevo vrgli v smeti, te opcije ni več. V našem sklicu je ta možnost še obstajala, a se je to v vmesnem času spremenilo,« vlogo ustavnega sodišča pojasnjuje Milan Brglez in hkrati opozarja na poslovniška pravila državnega zbora: »Poslovniška pravila, ki jih je težko spreminjati, ker je potrebna dvotretjinska večina, so namenoma takšna, kot so. Po drugi strani pa ne moreš kar leteti na ustavno sodišče, ker ustavno sodišče ni tisto, ki razsoja o poslovniku, ampak razsoja o ustavnih vprašanjih. Seveda so lahko nekatera vprašanja iz poslovnika tudi ustavna.«
Ob zadnjem dogajanju v parlamentu se zdi, da bi lahko bilo teh vprašanj kar nekaj. Za odgovor na to, katera bi to lahko bila, pa je dovolj, da pogledamo samo prvi in drugi člen ustave. Tam jasno piše: Slovenija je demokratična republika in Slovenija je pravna in socialna država.
Moč zgodb
Zgodovinar Yuval Noah Harari v knjigah Sapiens, Home deus in Neksus piše, da sapiensi ne vladamo svetu zaradi svoje velike modrosti, temveč zato, ker smo edine živali, ki zmorejo prilagodljivo sodelovati v velikem številu. Sodelovanje med skupinami so omogočile evolucijske spremembe v zgradbi možganov, jezikovne sposobnosti pa so sapiensom omogočile, da pripovedujejo izmišljene zgodbe, ki jim tudi verjamejo in jih globoko ganejo. Ni bilo več treba, da bi drug drugega osebno poznali, dovolj je bilo, da poznajo isto zgodbo.
To so zelo hitro spoznali vsi, ki so si na kakršen koli način pridobili moč, oblast in kapital, v največji meri pa osvojili novodobni politiki. Prodajajo nam zgodbe o nevarnosti, ogroženosti, svobodi, zaščiti, blaginji, revščini in vsem, kar je še takšnega, kar bi lahko ljudstvo prepričalo, da so prav oni tisti, ki jih lahko popeljejo v svetlo prihodnost, za kar je treba kdaj tudi kršiti zakone in obiti pravila.
V demokratičnih družbah so korektiv temu volitve. Žal pa se zdi, da je evolucija poskrbela tudi za to, da je človeški politični spomin, če vmes ne zarežejo vojne, poboji, epidemije, katastrofe in druge tegobe, ki puščajo globoke sledi v kolektivnem spominu, dokaj kratek. Vedno pademo na isto finto. Na zgodbe, ki jim verjamemo. Vlada tisti, ki prodaja najboljše zgodbe. Za demokracijo, enakopravnost in spoštovanje pa se je treba boriti vsakič znova.