Ko je Maria Luisa hotela hčerko videti, so ji zagrozili zaradi »prešuštva«, saj je bila takrat v ločitvenem postopku, ter s tem, da ji bodo zaradi tega odvzeli starejšo hčer.
Njena usoda je del grozljive statistike: ocenjuje se, da je bilo od leta 1939 do konca 80. let v Španiji ukradenih in prodanih okoli 300.000 novorojenčkov. Kar se je pod Francovo diktaturo začelo kot ideološko »čiščenje« otrok republikancev, se je sprevrglo v dobičkonosen posel, ki ga je podpirala Katoliška cerkev. Matere, pogosto revne ali neporočene, so sistematično zavajali, da so njihovi otroci umrli, medtem ko so jih prodajali premožnim parom.
Maria Luisa je leta 2011 po naključju gledala televizijsko oddajo El Diario, priljubljeno pogovorno oddajo, ki je bila znana po tem, da je pred kamerami združevala ljudi, ki so se iskali. V njej je videla mlado žensko po imenu Pilar, ki je iskala svojo biološko mater in navajala podrobnosti o svojem rojstvu v madridski kliniki Santa Cristina leta 1982 ter hkrati omenila tudi sestro Marío. Maria Luisa je takoj prepoznala datume in lokacijo.
Še bolj pretresljivo pa je bilo dejstvo, da je bila Pilar neverjetno podobna Marijini drugi hčerki. S pomočjo DNK-analize sta se zatem po skoraj 30 letih ponovno srečali. Maria Luisa je bila ena prvih mater, ki so javno spregovorile o tem, in sprožila kazenski postopek proti cerkveni hierarhiji. Na sodišče je privedla sestro Marío, ki se je pojavljala v številnih primerih kraje novorojenčkov in velja za neke vrste simbol zla in cerkvene vpletenosti v ugrabitve.
Čeprav je redovnica pred koncem sojenja umrla, ravno primer Marie Luise v javnosti ostaja trajni opomin na tisoče mater, ki še vedno iščejo resnico in svoje otroke pred največkrat zaprtimi cerkvenimi arhivi.