Nasprotni komentarji te zgodovinske situacije gredo večino v smeri, da gre za zadnje humanistično dejanje, kjer svetloba kot izvor življenja in enega njegovih zanesljivih znakov predpostavlja ničnost teme in neizogibnost nebivanja. Nekoliko bolj prozaične in lahkotnejše razlage pa trdijo, da je veliki pisec hotel papir, da bi napisal nekaj o prihodu pomladi.
U aprilu snijeg je pao, ljubičice zajebao. (V aprilu sneg je padel, vijolice zajebal.) Tako je enkrat dejal bosanski pisec Nedžad Ibrišimović. K temu ne moremo veliko dodati. Narava ima vedno zadnjo besedo.
Za filozofa Immanuela Kanta, ki ga imamo za enega od utemeljiteljev klasične zahodne misli, pravijo, da se je poslovil z besedami: »Es ist gut.« »Dobro je.« To odraža razliko v njunih značajih, a vedno je treba upoštevati, kaj človeški duh zapiše v zapuščino odhajajočega.
Generacijo pisca teh vrstic so vzgajale besede Miloja Pavlovića, profesorja in ravnatelja gimnazije v Kragujevcu, ki so mu ponudili, da mu prizanesejo z usmrtitvijo pred nemškim strelskim vodom. Ljotičevcu, fašistu, ki ga je vprašal: »Ali veš, da je tvoje življenje odvisno od mene?«, je zabrusil: »Če je tako, potem ne potrebujem takšnega življenja.« Potem pa je, preden je vse skupaj pokosil nemški mitraljez, objel svoje dijake in rekel: »Streljajte, jaz imam tudi sedaj pouk.«