Ob spremljanju oblikovanja novega sklica se je bilo težko znebiti občutka, da tokratni parlament – predvsem po zaslugi tistih, ki so ga z izvolitvijo predsednika parlamenta postavili v ospredje – deluje na pospešenih obratih.
Ta politična hiperaktivnost se je kazala v tem, da noben parlamentarni sklic doslej v času praktičnega brezvladja – ko formalno vlado sicer imamo, nova pa še nastaja – ni s takšno vnemo vlagal zakonov in jih s pomočjo nove politične večine kot po tekočem traku tudi potrjeval. Parlament zato mestoma deluje skoraj nestrpno do samega političnega procesa. Kot da razprava, premislek in politična zadrega postajajo nekaj odvečnega, nekaj, kar predvsem upočasnjuje. Ta ihtav tempo parlamenta se ne kaže le v hitrosti sprejemanja zakonov, temveč tudi v širšem odnosu do politike same.
Politične vrednote kot vsebinsko izpraznjena retorika
Ustoličenje novega sklica parlamenta so spremljale polemike o političnih prevarah, prelomljenih predvolilnih obljubah in hitrih političnih obratih, ko so nekateri po volitvah čez noč obrnili jadra v drugo smer. Seveda bi bilo naivno misliti, da so bile takšne prakse v preteklosti odsotne. Politika je vedno prostor kompromisov, prilagajanj in precejšnje mere pragmatizma. Tudi argument, da je politika »umetnost možnega« in da v danih razmerah ni bilo veliko manevrskega prostora, ni brez teže.
A vse bolj se zdi, da stavek o umetnosti možnega tokrat deluje predvsem kot priročen univerzalni odpustek. Kot nekakšna politična alibi-formula za te povolilne akrobacije. Prava težava se zato ne skriva v vprašanju, ali so politični obrati legitimni ali ne – politika je takšne obrate vedno poznala – temveč v tem, kako zlahka se danes vse skupaj odmisli. Nobene zadrege in sramu. Kot da ni več nobene potrebe po pojasnjevanju. Če pa že, se tisti, ki so zajadrali temu novemu vetru naproti, sklicujejo na državotvornost, češ država si ne more privoščiti brezvladja in edino pravilno je bilo presekati ta gordijski vozel in preprečiti politično krizo. Njihova domišljija izgovarjanja tu in tam seže še dlje: češ da so volilci glasovali proti pričakovanjem in pravzaprav prav oni politike spravili v nemogoč položaj. Zato naj bi bilo treba storiti vse, da država ne zdrsne v brezvladje – seveda v imenu državotvornosti.
Ko govorimo o morali in vrednotah, pogosto ponavljamo, da te razpadajo takrat, ko ljudje govorijo eno in delajo drugo. A to še ni pravi razkroj. Dokler obstaja vsaj občutek, da med izrečenim in storjenim obstaja razlika, obstaja tudi možnost samorefleksije – pa čeprav šibka, skoraj sramežljiva. Bolj skrb zbujajoč trenutek nastopi takrat, ko ta razkorak izgine. Ne zato, ker bi se ravnanje nenadoma uskladilo z besedami, temveč zato, ker besede izgubijo težo.
Ko vrednote ne izginejo skozi kršitev, ampak skozi izpraznitev. Ko besede ostanejo, njihov pomen pa izgine. In morda je to tihi premik, ki ga sedaj gledamo. Ne gre več za to, da se vrednotam ne sledi. Gre za to, da pogosto ni več jasno, ali jih kdo sploh še misli resno. Če pogledamo širšo politično sliko – ta občutek ni več tako eksotičen, kot bi si želeli verjeti.
Politika takojšnjosti
Komaj se je novi parlament dobro konstituiral, je začel ponavljati mantro: ni časa za razprave, treba je delati. Stavek, ki bi v zdravi politični klimi zvenel kot parodija, danes zveni skoraj normalno. A parlament ni proizvodna linija zakonov. Ni krizni štab in ni servis za hitro politično obdelavo realnosti. Njegovo bistvo je razprava. Počasna, trmasta, včasih nadležna razprava. Ker ravno v tem je poanta.
Ko parlament začne razlagati, da za razpravo ni časa, v resnici razlaga, da nima časa za samega sebe. Prvi tedni novega sklica so to le potrjevali. Operativnost je postala nova vrlina, hitrost nova samoumevnost. Razprava pa nekaj, kar se tolerira – dokler ne moti preveč.
Fascinacija s hitrostjo v politiki ni zgolj slovenska zgodba. Je simptom časa. Živimo v logiki, kjer je hitrost postala moralna kategorija. Kdor zavira, kdor dvomi, kdor zahteva premislek, hitro postane problem. Svet je v stalnem »kriznem stanju«: podnebje, vojne, geopolitika, nepredvidljiv razvoj digitalnega sveta. Vse zahteva odziv – takoj. In tako počasi izginja prostor, tudi v parlamentu, kjer bi bil odziv lahko tudi premišljen.
Toda ravno zato bi moral parlament delovati nasprotno od sveta, ki ga obdaja. Ne kot njegov pospeševalec, ampak kot njegov zaviralec. Kot institucija, ki zna reči: ne še. Ker dolga razprava ni politična napaka. Včasih je edina oblika politične odgovornosti, ki še ostane. Novi parlament za zdaj kaže več navdušenja nad hitrostjo kot nad premislekom.
Ljudstvo kot alibi
V predstavniški demokraciji politične odločitve sprejemajo poslanci kot predstavniki ljudstva, referendumi pa naj bi služili predvsem kot korektiv pri posebno pomembnih družbenih vprašanjih. Zato je neprestano sklicevanje na ljudi pri tistih poslancih, ki so z večino ustoličili parlament, zvenelo nekoliko absurdno – kot da bi v zdravstvu vedno znova poudarjali, da je bolniška postelja namenjena pacientom. To sklicevanje je skoraj postalo refleks: delamo za ljudi.
A tu se skriva naslednja past. Sklicevanje na ljudi je začelo ustvarjati skoraj vtis neposredne demokracije – kot da parlament zgolj izvršuje neposredno voljo državljanov. Paradoks pa je bil še večji zato, ker so se nekateri desni politični protagonisti pred tem glasno zavzemali za pravico ljudi do neposrednega odločanja na referendumih. Toda ob sprejemanju interventnega zakona je postalo očitno, kako instrumentalna je bila ta retorika. Ko so nasprotniki interventnega zakona šli v proces iskanja politične pravice skozi referendum, so se še nedavno glasni zagovorniki neposrednega odločanja nenadoma zavili v molk.
Ideologija v imenu vitkosti
Nova politična večina prisega na neideološkost v imenu razvoja države. Toda že prvi tedni novega parlamenta so pokazali, kako hitro se ta obljuba razblini. Ideološke teme so se skoraj nemudoma vrnile v politični prostor – pogosto celo po hitrem postopku. A pri tem morda sploh ne gre za klasično ideološkost v starem pomenu besede.
Ideologija danes vse manj deluje kot trden sistem prepričanj in vse bolj kot politično orodje upravljanja. Kulturne in zgodovinske teme postajajo predvsem priročen okvir za discipliniranje političnega prostora, za mobilizacijo privržencev in ustvarjanje pogojev, v katerih se lahko brez večjega odpora uveljavlja ideja vitke države. Države, ki naj bi bila učinkovita in razbremenjena »balastov« – torej vseh tistih družbenih akterjev, ki jih oblast dojema kot oviro: kritične civilne družbe, sindikatov, javnih institucij in drugih oblik družbene avtonomije.
Zato ideološki konflikti pogosto niso cilj sami po sebi. So predvsem način ustvarjanja politične klime, v kateri se nasprotnike lažje predstavi kot ostanke preteklosti, kot zaviralce razvoja ali kot moteč dejavnik pri vzpostavljanju nove politične učinkovitosti. Ideologija tako postaja nekakšna vitka ideologija: ne več velika zgodba o svetu, ampak funkcionalno orodje političnega upravljanja.
Parlament v menedžerski preobleki
Predlagatelji interventnega zakona so njegovo sprejetje utemeljevali z že znano mantro o nujnosti razbremenitve gospodarstva in podjetniške pobude kot ključnega pogoja za razvoj države. Zakon so poimenovali razvojni zakon, čeprav je bilo iz razprav hitro razvidno, da pojem »razvoja« vse bolj pomeni predvsem podrejanje države interesom gospodarskih elit.
Tudi tokrat se je začela samoumevno izpostavljati predstava, da državo poganja izključno gospodarstvo – kot da so javne institucije, zdravstvo, šolstvo in socialna država zgolj njegov servis, kot da državne blagajne, proračun, pokojninsko in zdravstveno blagajno, polni samo gospodarstvo. Takšna retorika ni nova, postaja pa vse bolj agresivna in poenostavljena. Še posebej v trenutku, ko se ustvarjalnost, delo in družbeni prispevek reducirajo skoraj izključno na ekonomsko produktivnost.
A bolj kot to postavljanje gospodarstva na piedestal nekakšnega državnega nad-sistema bode v oči politična fascinacija z gospodarstvom, poslom in podjetništvom. Na desnem političnem polu se politika vse pogosteje uprizarja skoraj kot podaljšek poslovnega sveta – sveta odločnosti, učinkovitosti in hitrih odločitev. Če se tu navežemo na zgoraj omenjeno izpraznjenost političnih vrednot, ta ne nastaja slučajno. Meja med gospodarsko vizijo in političnim poslanstvom se v tej fascinaciji nad podjetniško logiko vse bolj briše. Lastnosti, ki so nujne za poslovni svet – tekmovalnost, iznajdljivost, prikrivanje strategije – vse bolj vstopajo tudi na politično prizorišče.
In prav tu se vzpostavi pomembna povezava s stanjem parlamenta. Ko začne politika posnemati logiko poslovnega menedžmenta, parlament postopoma izgublja svojo osnovno funkcijo prostora kot branika modrega političnega usklajevanja. Namesto konflikta argumentov stopa v ospredje operativnost kot cilj sam po sebi. Parlament tako vse bolj upravlja politiko in jo vse manj misli.