Spolno prenosljiva okužba lahko prizadene vsako spolno aktivno osebo. Te večinoma potekajo brez bolezenskih simptomov in znakov, zato jih pogosto ne prepoznamo pravočasno in jih odkrijemo šele ob nastopu bolezenskih težav. Podatki svetovne organizacije veljajo tudi za Slovenijo, kjer smo upad okužb na 1511 zaznali v »covidnem« letu 2020, medtem ko jih je bilo na primer leto pred tem 1951. Pri nas se je o spolno prenosljivih okužbah začelo javno govoriti in pisati šele po koncu prve svetovne vojne, čeprav so bile v neki meri navzoče tudi pred njo. Za porast okužb v tem obdobju so obstajali stvarni razlogi. Vojna je za seboj pustila množice vojakov, beguncev, revščino, razbite družine in spremenjene življenjske razmere. Bolezni, ki so bile prej povezane predvsem z vojaškimi okolji in večjimi mesti, so se širile tudi na podeželje in med mladimi. Posebno skrb so vzbujale posledice sifilisa in kapavice – od okužb novorojenčkov do neplodnosti, kroničnih zdravstvenih težav in hudih zapletov pri nezdravljenih bolnikih. V očeh tedanje družbe so bile tudi znamenje moralnega razkroja, družbene negotovosti in posledica sveta, ki ga je vojna temeljito pretresla. Oblasti so pripravljale strožje ukrepe proti širjenju okužb, uvajali so zdravstveni nadzor nad prostitucijo, kaznovanje zavestnega okuževanja ter ukrepe za zgodnje odkrivanje in zdravljenje bolezni. Hkrati so razprave o spolnih boleznih pogosto spremljali pozivi k večji nravnosti, skrbi za družino in zaščiti mladine. Zgodovina spolnih bolezni v času med obema vojnama zato ni le zgodovina medicine, temveč tudi zgodba o strahu, sramu, družbenem nadzoru in svetu, ki je v bolezni prepoznaval odsev lastnih povojnih pretresov.
Zakon proti razširjanju spolnih bolezni.
Najhujša kuga svetovne vojske so spolne bolezni, ki so se strahovito razširile in prišle v kraje in v rodbine, kjer so bile prej popolnoma neznane. Velika nevarnost teh bolezni tiči v strašnih posledicah. Tresavec, ki se splošno smatra za najnedolžnejšo spolno bolezen, lahko povzroči slepost novorojenih potomcev. Sifilis se podeduje in prenese še lažje. Pri potomcih povzroča duševne in druge hude bolezni. V Nemčiji pripravljajo zakon zoper razširjanje spolnih bolezni. Državni zbor zahteva kazen za vsakega, ki bi se vdal spolnemu občevanju, čeravno ve, da je spolno bolan. Zakon bo prepovedal zakotno zdravljenje spolnih bolezni po nepoklicanih ljudeh. Za pravilno lečenje bo skrbela tudi vojna uprava, ki bo spolno bolne obdržala v lazaretih, dokler ne preneha nevarnost okuženja.
Domovina, 17. maja 1918
Proti spolnim boleznim.
Kot eno izmed sredstev proti spolnim boleznim ustanavljajo na Češkoslovaškem posvetovalnice za mladino. Tu dobe mladi ljudje svet in pomoč o vseh vprašanjih, ki tičejo spolnega življenja. Posvetovalnice so pod nadzorstvom zdravstvenega ministrstva.
Novi čas, 10. junija 1921
Okuženje.
Spolne bolezni so gotovo eno največjih zla, pred katerim pa je bil naš narod vsaj pred svetovno vojno še precej varen. Število spolno bolnih je bilo v naših slovenskih deželah pred vojno prav neznatno. Drugače pa je sedaj po svetovni vojni. Spolne bolezni so tudi pri nas silno razširjene, in to ne le po mestih, nego tudi po vaseh, koder so jih včasih poznali komaj po imenu. Naravno je torej, da so razširjene tudi v našem mestu, a najbolj žalostno je to, da boleha na njih tudi mnogo naše mladine. Statistika je ugotovila, da je v Mariboru spolno bolnih procentuelno največ mladih, od 16 do 18 let starih deklet. Ker so te bolezni kužne, se tudi zelo naglo lahko razširjajo in ena sama bolna oseba lahko okuži celo vrsto drugih. Najlepši primer za to nam je bivši gostilničar Alojz K., ki se je nedavno zagovarjal pred tukajšnjim sodiščem radi težke telesne poškodbe potom okuženja štirih oseb. Alojzij K. je občeval, čeravno je vedel, da je bolan na sifilisu, z Rozalijo K., Genovefo K., Antonijo U. ter Terezijo V. S prvo se je v bolanem stanju celo poročil. Sodišče je glede okuženja treh spoznalo K. za krivega ter ga radi tega obsodilo na 6 mesecev težke ječe ter na plačilo globe po 10.000 K., Antoniji U., Rozaliji K. in Tereziji V. Toda kaj pomaga vse to? Kaj pomaga kazen 6 mesecev težke ječe in plačilo 30.000 K., ko pa je pri tem uničenih petero življenj. Položaj obtoženca in vseh štirih tožiteljic je obupen, žalosten je pogled osobito na te mlade, poprej tako bujne in cvetoče ženske. Naši zakoni predvidevajo kazen za okuževalce, toda koliko jih je, ki vsled sramežljivosti ali kakih drugih vzrokov okuženih sploh ne pridejo na zatožno klop. (…)
Tabor, 22. junija 1921
Boj proti spolnim boleznim
Ameriška vlada ima poseben urad, t. zv. U. S. Interdepartmental Social Hygiane Board, ki vodi vladino borbo proti nenravnosti, v kolikor se tiče zdravja mož v vojski in mornarici. Na čelu tega urada je neka zdravnica, dr. Valeria H. Parker.
Iz nedavnega poročila tega urada je razvidno, da se je po prizadevanju istega zaprlo tekom zadnjih dveh let 83 bordelskih obmestij v raznih mestih Združenih Držav. Uspeh te stalne borbe proti spolnim boleznim je razviden iz dejstva, da se je razmerje spolno bolnih vojakov in mornarjev zmanjšalo tekom enega leta z 91 na 62 od tisoč. (…)
Jugoslavija, 4. junija 1922
Moralno bolni Zagreb
Zagrebški listi prinašajo žalostno statistiko, ki je merilo moralnega stanja tega mesta. Zagreb šteje 130.000 prebivalcev, a številke, ki govore o njegovem moralnem nivoju, so strašno velike.
Zagreb ima 88 toleriranih prostitutk; radi sumnje, da se pečajo s tajno prostitucijo, je bilo l. 1928 aretiranih 588 žensk. Vse toleriranke so bile večkrat zdravniško pregledane ter so v 88 slučajih bile poslane v bolnišnico kot spolno bolne. Od aretiranih 588 žensk jih je bilo 226 poslanih v bolnico, ker so se ugotovile nevarne spolne bolezni. Ta statistika je seveda skrajno nepopolna, ker policija pač da pregledati tiste sumljive tipe, ki ji pridejo v roko. Ko bi smeli govoriti zasebni zdravniki, ki zdravijo takozvane boljše ljudi, bi bila statistika uprav strašna! (…)
Slovenec, 30. januarja 1929
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si