Da zgodovinske izkušnje njihove mite zanikajo, jih ne zanima. Nočejo prisluhniti in verjeti niti strokovnjakom in znanstvenikom, če ti njihovih mnenj, predlogov, poenostavljenih rešitev in mitov ne potrjujejo. Čeprav stroke in znanost niso popolne in vedno zanesljive, pa so vseeno najboljša orodja in pripomočki, ki jih imamo. Če in kadar jih upoštevamo, se pri pripravljanju, sprejemanju in uresničevanju političnih odločitev lahko izognemo vsaj najbolj katastrofalnim napakam in posledicam.
Za vse – stranke, liste in politike, ki so na volitvah sodelovali – lahko rečemo, da so (v večji ali manjši meri) poraženci. To velja za tiste, ki so bili izvoljeni, in še bolj za večino tistih, ki so se spotaknili na parlamentarnem pragu. Nekoliko manj to velja za tiste, katerih cilj ni bil preseči volilni prag, ampak so želeli, da zanje glasuje več kot odstotek volilcev, kar jim za ves mandat zagotavlja proračunsko financiranje. Vsi drugi so poraženci, saj jim ni uspelo doseči in uresničiti svojih (predvolilnih) napovedi in ciljev.
Visoki računi za sladko oblast
Relativni zmagovalki volitev ne bo uspelo sestaviti nove vlade. Vsaj delno so za to krivi sami. Stranka in njen predsednik se bosta morala (na)učiti življenja in delovanja v opoziciji, kar za relativno novo in v preteklem mandatu dominantno vladno stranko ne bo enostavno. Če Svoboda želi preživeti in uspeti na naslednjih volitvah, bo morala biti konstruktivna, a ostra opozicija, ki nasprotuje nepriljubljenim in neuspešnim ukrepom in politikam nove vlade. Zato bo morala ponujati privlačne, a realne in razdelane alternativne predloge, ukrepe in politike, ki bodo nagovarjali in prepričali njihove potencialne volilce.
Drugouvrščeni stranki s svojo koalicijo z volilci ni uspelo doseči ustavne večine, ki jo je želela in napovedovala. Vseeno je oblast preveč sladka, da bi se ji stranka in njen vodja odrekla. Prvaku SDS bo (verjetno!?) uspelo sestaviti desno vlado, ki bo manjšinska, če se ji Resnica ne pridruži. Čeprav se bo Janša razglasil za zmagovalca, bo zmaga negotova in draga. Resnica bo izstavljala visoke račune za svojo podporo, vprašljiva pa sta tudi cena in lojalnost koalicijskih partneric.
Vseeno bo desna vlada vsaj sprva stabilna, saj si koalicijski partnerici in podpornica ne želijo predčasnih volitev. Ker Logar in Irglova nista bila izvoljena za poslanca, bosta želela postati ministra. Vendar članstvo v Janševi vladi ogroža prihodnost Logarjevih demokratov kot politične stranke. Pred volitvami so se ponujali kot alternativa Golobu in Janši, a jim ni uspelo. Zatrjevali so, da ne bodo sodelovali v vladi, ki bi jo vodil Golob ali Janša ter ne bo vključevala strank z drugega (političnega) pola. Na to obljubo so pozabili. Zato bodo izgubili dober del sredinskih volilcev, ki so zanje glasovali.
Ne vemo, kako bodo volilci stranke Resnica sprejeli, da so se vodilni »prodali« Janši in zagotovili izvolitev njegove vlade. Novoizvoljeni predsednik državnega zbora sicer trdi, da mora državotvorna stranka ravnati tako. Bodo volilci sprejeli preobrazbo stranke Resnica, ki se je razglašala za »antiestablišment« gibanje, v državotvorno stranko, ki podpira Janševo oblast? Ljudje res hitro in učinkovito pozabljamo, ampak prav upor proti Janševi vladi in represivnemu vodenju v času pandemije je omogočil nastanek in vzpon Resnice. Najudobnejši se na prvi pogled v novi vladni koaliciji zdi položaj desnega trojčka strank NSi, SLS in Fokus. Že pred volitvami so si želeli in napovedovali takšno koalicijo. Vendar tudi trojček ni dosegel rezultata, ki so ga želeli in napovedovali. Čeprav imata NSi in SLS zvesto volilno telo, je vprašanje, ali na naslednjih volitvah njuni volilci ne bodo raje glasovali za SDS, ki je na desnici in bo v novi vladi nesporno prva in vodilna sila. Veliko bo odvisno od uspešnosti nove Janševe vlade.
Kako lizati rane v opoziciji
Članici dosedanje koalicije, SD in Levica, ter z Levico povezana Vesna si bodo v opoziciji lizale rane. Njihova prihodnost je v veliki meri odvisna od tega, kakšna opozicija bodo ter kakšne alternative vladnim politikam bodo ponujali. Socialni demokrati, katerih zvesta tradicionalna volilna baza se izrazito stara, se bodo morali vprašati, koga želijo zastopati v politiki in kako. Če ne bodo našli pravega odgovora, se bodo znašli v položaju, v kakršnem je nemška socialna demokracija (SPD). Da bi preživeli in se okrepili, morajo SD, Levica in Vesna ugotoviti, kako lahko poleg dela intelektualcev in akterjev civilne družbe, ki tvorijo njihovo jedro, pritegnejo in mobilizirajo zaposlene, neprivilegirane in marginalizirane. Čeprav kot leve politične stranke (še) trdijo, da jih zastopajo in uresničujejo njihove interese, jih v resnici že dolgo zanemarjajo in so se od njih odtujili.
Okrepiti morajo sodelovanje in zgraditi partnerstvo s sindikati, ki so že napovedali nasprotovanje napovedanim ukrepom desne vlade, ki ogrožajo položaj delavstva in dosežene dogovore. Poleg tega morajo graditi sodelovanje in partnerstva z vsemi subjekti civilne družbe, ki si prizadevajo za uresničevanje in krepitev človekovih pravic in (temeljnih) svoboščin, pravne in socialne države ter uveljavljanje vzdržnega trajnostnega razvoja, ki upošteva vse podnebne, okoljske, naravne in družbene danosti, zmogljivosti in omejitve. Zato morajo stalno načenjati teme, kot so delovna, pokojninska in socialna varnost, trajnostna oskrba, ohranjanje, kakovost in razvoj ter boljša enakopravna dostopnost javnega zdravstva in šolstva, zdravo življenjsko okolje, prehranska varnost, krepitev demokracije, svoboda zbiranja, organiziranja, informiranja in medijev in podobno. Argumentirana kritika v svetu prevladujočih praks, odnosov, sistemov in trendov razvoja mora pojasniti, zakaj je za slehernega posameznika in za demokratične družbe ter za vzdržni trajnostni razvoj ključno uveljavljanje načel pravičnosti, enakopravnosti in enakosti pred zakonom ter solidarnosti.
V resnici izrazito desna vlada
Če bo Janša oblikoval novo vlado, v kateri bo dominantna SDS, ta ne bo desno-sredinska, kot bi jo radi prikazali, ampak bo izrazito desna. Lahko bi rekli celo, da bo ekstremno desna. Verjetno bo delovala po vzoru Orbanove vlade na Madžarskem. Čeprav se bo njena politika do Rusije in Ukrajine razlikovala od Orbanove, ji bo na drugih področjih precej podobna. Pričakujemo lahko, da bo podobno ali celo bolj radikalna. Podobne rezultate, kot jih je z uveljavljanjem »iliberalne demokracije« dosegel Orban v šestnajstih letih, bodo želeli doseči čim prej. Predvsem bodo želeli kar se da hitro in še bolj radikalno razgraditi demokratični sistem in institucije ter civilno družbo, ki bi jih lahko omejevali. Tako bodo poskusili preprečiti zmago opoziciji, kakršni smo bili priča aprila na Madžarskem.
Prav tako ne drži, da bi bil trojček Resnica, Logarjevi demokrati in desni trojček NSi, SLS in Fokus desna sredina. So zelo desna desnica. Resnica je v marsičem še bolj desna od trojčka NSi, SLS in Fokus, programsko pa tudi Logarjevi demokrati spadajo na desnico. Programsko in s svojimi izjavami in dejanji so zelo podobni SDS, ki jo večina domačih in tujih analitikov uvršča na skrajno desnico in jo primerja z nemško AfD. Človek mora biti previden, ko posluša samooznake političnih strank in grupacij. Ne sme jim slepo zaupati, tako kot to velja za reklame in etikete na artiklih v trgovinah, ki nas spodbujajo k nakupu. Kadar jim preveč zaupamo, ko gre za nove artikle, smo pogosto razočarani po nakupu.
Nespametni »modri možje«
Ko je govoril v imenu svojega (desnega) trojčka, je Vrtovec vodje desnega trojčka, ki se razglaša za desnosredinski trojček in je pripravil predlog interventnega zakona za parlamentarno proceduro, imenoval »modri možje« in voditelji, ki se ukvarjajo z vsebino in delajo v dobro Slovenije. Za zakon ter rešitve in ukrepe, ki jih predlaga, predlagatelji trdijo, da bo omilil in celo razrešil krizo, razbremenil delo in pospešil razvoj. Tudi v tem primeru velja, kar sem napisal o samooznakah, samohvali in samoreklami. Da bi takšen zakon in večina ukrepov v njem povzročila katastrofalne posledice in ogrozila proračunsko vzdržnost, ugotavljajo celo ekonomisti in drugi strokovnjaki, ki podpirajo desno opcijo in zagovarjajo njeno ekonomsko politiko. Večina meni, da bi sprejetje interventnega zakona, kakršen je predlagan, povečalo slovenski proračunski primanjkljaj za kakšno milijardo evrov, pri čemer je že sedanje stanje kritično. Zato fiskalni svet in njegov predsednik svarita, da bi ob zaostritvi kriz in globalne situacije primanjkljaj lahko presegel pet odstotkov BDP, kar je daleč nad dopustno mejo.
Povedano kaže, da »modri možje« le niso tako modri, kot se hvalijo. Očitno se ne zavedajo morebitnih hudih ekonomskih in socialnih posledic kriznih ukrepov in reform, ki jih predlagajo. Modri dokažejo, da so zares modri, ko poslušajo stroko in priznajo svoje napake, neznanje in nerazumevanje na področjih, o katerih drugi vedo več. Upajmo, da bo pričakovani mandatar modrejši od njih in bo podprl in parlamentu predlagal v sprejem le tiste krizne ukrepe, ki bodo dejansko blažili najhujše posledice globalne energetske krize in bodo usklajeni s socialnimi partnerji. Pomagati je treba energetsko, in sicer revnim, ki vse težje (pre)živijo, gospodarstvu pa le takrat, tako in toliko, kot je to ekonomsko, strateško in razvojno smotrno, kadar obstaja velika verjetnost, da bodo posamezna podjetja in panoge ne le preživeli, ampak bodo uspešno tekmovali z evropsko in globalno konkurenco.
Ljudje bodo množično šli na ulice
Za resne in obširnejše ekonomske in davčne reforme si je treba vzeti čas. Primerjalne analize kažejo, da davčna obremenitev plač (vključno s prispevki) v Sloveniji še zdaleč ni najvišja v Evropi, obdavčitev premoženja, zlasti nepremičnin, kapitala in dobičkov pa je izrazito podpovprečna. Ekonomska stroka uči, da moramo biti pri davčni politiki in zlasti pri davčnih razbremenitvah previdni, da ne ogrozimo stabilnosti in delovanja sistema. Kadar znižujemo davke in davčne prilive, moramo vedeti, kje, kaj, koliko in kako bomo vzeli, da se sistem ne bo zrušil. Zmanjšanje davčne obremenitve plač bi lahko nadomestili z (višjim) davkom na premoženje, a vemo, da je v Sloveniji izjemno težko reformirati in povečati obdavčenje nepremičnih, zato se vlade temu izogibajo.
Podporniki desnice iz gospodarstva, ki tarnajo, da so plače preveč obdavčene, pogosto pa tudi, da so previsoke, hkrati nasprotujejo obdavčitvi premoženja in ne bi bili navdušeni nad višjimi davki na dobiček in poslovanje ali povišanjem prispevkov, ki bi lahko nadomestili davčni primanjkljaj zaradi nižje obdavčitve plač. Seveda ne priznajo, da dober del njihovega premoženja in prihodkov izvira prav iz (pre)nizkih plač tistih, ki jih zaposlujejo, še zlasti, če njihove plače primerjamo z njihovim prispevkom. Vprašanje je, kako in koliko – če sploh kaj – bi z nižjo davčno obremenitvijo pridobili zaposleni. S predlagano »plačno kapico« bi precej pridobil slab odstotek najbolje plačanih. Koristila bi dobro plačanim menedžerjem, saj med najbolje plačanimi skoraj ni razvojnikov. Zato je vprašljivo, ali bi takšen ukrep zares povečal produktivnost in konkurenčnost gospodarstva ter kako bi prispeval k uspešnejšemu razvoju.
Sindikati so že napovedali nasprotovanje interventnemu zakonu in predlaganim davčnim razbremenitvam. Privolili bi v znižanje davkov na plače, če bi izpad nadomestili z višjimi prispevki, s katerimi bi preprečili rušenje in razpad javnih sistemov. Vendar bodo takim rešitvam nasprotovali podporniki desnice iz gospodarstva in izmed najbogatejših. Ljudje, ki nasprotujejo uvedbi šolnin, neposrednih plačil in participacij v zdravstvu in drugih javnih sektorjih ter dodatnemu podaljšanju čakalnih vrst, bodo ob rešitvah, ki bi ogrozile javne sisteme in službe ter kakovost in obseg njihovih storitev, verjetno množično šli na ulice.
Švicarski model
Ekonomska stroka in številne izkušnje v svetu nedvomno potrjujejo, da znižanje davkov neposredno koristi premožnim in zlasti najbogatejšim, ki postajajo še bogatejši. Razlike in razkorak med bogatimi in preostalimi se povečujejo; javni sistemi in servisi, ki so temelj socialne države in zagotavljajo nujne javne storitve vsem prebivalcem, slabijo in razpadajo, zaradi nižjega (in praviloma nezadostnega) financiranja pa se slabšata tudi kakovost in enakopravna dostopnost njihovih storitev. Ni dokazov, da bi znižanje davkov in davčne olajšave prispevali k boljšemu in hitrejšemu razvoju, pa tudi ne k bistvenemu povečanju potrošnje.
Na podlagi povedanega ugotavljam, da ni enostavnih, splošno sprejetih in učinkovitih rešitev, ki bi odgovorile na opisane probleme in ne bi še bolj razdelile slovenske javnosti. Da bi vsaj omilili tovrstne probleme in zagate v prihodnje, predlagam ustavno reformo, ki bi določila, da morajo vse stranke in volilne liste, ki se uvrstijo v parlament, sodelovati v vladi. Tako bi vse parlamentarne stranke prevzele odgovornost za delovanje izvršilne veje oblasti.
Pomagamo si lahko s švicarskim modelom. Predlagam, da bi najbolje uvrščeni politični stranki imeli v vladi po tri ministre, tretja in četrta po dva, preostale stranke, ki se uvrstijo v parlament, pa po enega. Od števila strank v parlamentu bi bilo odvisno število članov vlade. Mandatarja vlade, ki bi se s strankami dogovarjal o delitvi resorjev in kandidatih za ministre, bi predlagala relativna zmagovalka volitev. Stranke v vladi bi kandidata relativne zmagovalke za mandatarja lahko zavrnile z dvotretjinsko večino, upoštevaje število predvidenih ministrov. Mandatar pa bi lahko zavrnil kandidate za ministre posameznih strank, pri čemer bi moral javno pojasniti razloge za zavrnitev. Če se stranke v parlamentu ne bi mogle dogovoriti za takšno reformo, predlagam, da jo zahtevamo volilci na podlagi javne iniciative in jo potrdimo na referendumu.
Hkrati bi bilo mogoče uveljaviti tudi reformo volilnega sistema, ki smo jo volilci že zahtevali. Predlagam, da v okviru sedanjega volilnega sistema uvedemo preferenčni glas. Ta bi volilcu omogočil, da poleg svoje prve volilne izbire na volilnem lističu izrazi tudi svojo drugo izbiro, v primeru, če se stranka ali volilna lista, za katero je glasoval, ne bi uvrstila v parlament. S tem bi se v največji meri izognili izgubi volilnih glasov in bi ohranili vpliv volilcev pri določanju sestave parlamenta. Predvsem pa bi to odpravilo potrebo po delitvi volilnih preostankov med stranke, ki se uvrstijo v parlament, ne glede na interese in preference volilcev.
Prof. dr. Mitja Žagar je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja, redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi in član Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije.