Pod sto metrov dolgim nadstreškom (iz ptičje perspektive in tudi s tal je podoben kakšni napol abstraktni slikariji), ki ločuje parkirišče od vhodov v blok, včasih stojijo redki kadilci, ki so še zadnjič za tisti dan na Zemlji zapustili stanovanja, da bi malo kramljali in pokadili cigareto. Če hočem priti do travnika, moram tu in tam z rokama razgrniti in presekati oblak cigaretnega dima. Ne maram ga. Smrdi mi. Moti me, čeprav nismo v zaprtem prostoru … Ne vem, kaj kadijo, a vonj je neprijeten. Krade in spodmika čarobnost večeru, sploh če je večer topel in se noč pripravlja, da bo razprostrla temno tančico svojih parfumov, sposojenih od narave, in vanjo polovila nočne plenilce, nočne sprehajalce in nespečneže.

* * *

Oče je bil zaposlen na Rudisu, v firmi za inženiring. Zgradba, kjer je imel Rudis prostore, je bila od stolpnice, v kateri smo stanovali, oddaljena kakšnih dvajset metrov. Osnovna šola, na katero sem hodil, je bila prav tako oddaljena dvajset metrov. Imel pa je Rudis pisarne tudi v pritličju stolpnice. Lahko bi rekli, da je oče delal od doma. Ko sem bil nekje na začetku osnovne šole, je k meni in mojemu prijatelju Petru, ki je živel v prvem nadstropju, pristopil vozač iz višjih razredov in nama ponudil cigarete. Vozači so bili drugačni od nas. Mestni otroci smo nanje gledali zviška. Iz okoliških vasi so se vozili v šolo s posebej prirejenim Tamovim tovornjakom. Kar jih je ločevalo od mestnih otrok, je bil njihov vonj. Mogoče so uporabljali drugo milo, mogoče je bil v bivališčih, kjer so živeli, poseben vonj, ali pa so se njihova oblačila in njihova koža preprosto navzeli vonja podeželja, vonja svežega zraka in včasih tudi vonja po hlevu in živini. Ne vem, zakaj nama je ponudil cigarete. Je šlo za nekakšno objestnost spravljanja v skušnjavo, da bi otroci naredili kaj prepovedanega in bi bili, če bi jih zalotili, kaznovani? Je hotel na naju preslikati svojo zgodbo, ki se mu je mogoče pripetila, ko je bil najinih let? Je tudi njega kdo nagovoril k nečemu, kar so počeli odrasli in za kar si lahko kaznovan? Je bil kaznovan? Je hotel testirati najin pogum in najino odločnost? Ali pa je samo zabijal čas, ki ga je ločeval do odhoda tovornjaka? Nekaj časa sva se izmotavala. Izgovarjala s trapastimi izgovori. Ga skoraj žalila. Nekaj časa sva se upirala. A na koncu sva iz meni neznanih razlogov popustila in prižgala. To se je zgodilo ravno pod Rudisovo pisarno in eden od zaposlenih v njej je poklical mojega očeta in mu rekel: »Pridi. Boš nekaj videl.« Očeta je premagala radovednost in se je odzval vabilu in pogledal skozi okno. Tam je imel kaj videti; njegov nadobudni, še ne desetletni sin je vlekel svojo prvo cigareto.

* * *