Kot filmar se (malo za zabavo, malo zares) neprestano ukvarjam s fizično pojavnostjo ljudi. Saj je obraz prva gledalčeva informacija. In tako opazujem ljudi in si izmišljujem filmske zgodbe. Tako tudi tokrat.
Prepričan sem, da Janezu Janši nikoli ne bi zaupal vloge dobrega in nesebičnega človeka. Lahko pa bi odlično odigral vlogo čarovnice, ki Sneguljčici prinese strupeno jabolko. Tudi Janez Cigler ne bi mogel biti prepričljiv kot dober človek, lahko pa bi bil prepričljiv kot v otroštvu zlorabljeni otrok, ki se v odraslosti cinično smehlja vsenaokoli, da bi prikril mladostno travmo. Luka Mesec bi ustrezal vlogi naivnega lepotca z modne brvi. Jernej Vrtovec bi lahko v primerni filmski zgodbi prepričljivo sovražil vse drugačne in ponosno nosil rjavo uniformo. Ne bi se mu bilo treba niti pretvarjati. Zoran Stevanović bi s svojim obrazom, s svojo naravno masko lahko predstavljal rahlo ostarelega mača in predanega mafijskega čistilca. Jelki Godec bi namenil vlogo žene, ki pretepa svojega moža, pri tem pa je prepričana, da mu to samo koristi. Na filmskem festivalu v Portorožu bi ji podelili vesno za najboljšo žensko vlogo. Tudi za Anžeta Logarja bi se kaj našlo. Lahko bi bil zelo dober pobiralec teniških žogic, ki jih na igrišču pobira za svojega šefa in ve, da ne bo nikoli zmagovalec. Tudi Matjaž Han bi s svojim obrazom lahko predstavljal na primer preračunljivca, ki iskreno ljubi svoje sovražnike.
V mojem domišljijskem filmu bi samo obrazu Dušana Konde zaupal vlogo dobrega človeka, ki se trudi za dobro vseh in je temu cilju posvetil življenje. To mu piše na obrazu.
Vse teh ljudi ne poznam osebno. Zato me še toliko bolj veseli preko njihovega obnašanja in fizične podobe sanjariti o njihovem značaju. Morda se za koga motim. Čeprav hudo dvomim. S svojimi obrazi, ki so postali javni, saj kar naprej nastopajo v vseh medijih, so se skozi leta povsem razkrili svojemu narodu.