Sedeli smo v Emonski kleti, še eni pivnici, ki je izgubila ime in spomin in jo je pogoltnil čas. Sedeli smo v pivnici, kjer sem kot najstnik iz province trepetal, da me bodo miličniki odpeljali na postajo milice. Bili smo na ekskurziji v Ljubljani, sprli smo se z natakarjem, ki kot večina socialističnih natakarjev ni jebal žive sile. Šli smo mu na živce, verjetno upravičeno, in je poklical kiflce. Že sem videl, kako me bodo izključili iz šole. Šele prvi letnik in letel bom ven. Oče me bo izpostavil peklenskim mukam, če ne še čemu hujšemu. Nič od tega se ni zgodilo, čeprav sem se vsa štiri leta trudil. Trudil, ne da bi imel občutek, da delam kaj narobe. Prilezel sem do ukora razrednega profesorskega zbora, več ni šlo.
Sedeli smo v Emonski kleti. Tokrat najmlajša literarna generacija, ne trop pijanih najstnikov. Še vedno je bil socializem, njegovo zadnje leto, in nekateri natakarji še vedno niso jebali žive sile. Mogoče smo se pogovarjali o Hölderlinu, mogoče o postmodernizmu. Matevž Kos in Vid Snoj sta takrat že bila vpeljana v skrivnosti Hölderlinove poezije, da o postmodernizmu ne izgubljam besed. Najprej nas je bilo več. Večja skupina iz uredništva revije Literatura. A kot po pravilu, ki se je ponavljalo, smo v tistem zadnjem letu države, ki bo v krvavih vojnah razpadla, na koncu ostali samo mi trije. Drugi so imeli službe. Družine. Obveznosti.