Je glasba res zadnji prostor alternativnega razmišljanja? Ob praznovanju štiridesetih let samostojne kariere se slovenski glasbenik Gianni Rijavec ozira nazaj na zlato dobo primorskih plesišč in naprej, k iskanju pristnega slovenskega popa. To je bilo srečanje ob kavi, ki je odprlo vprašanja o minljivosti, identiteti in miru.
Gianni Rijavec je na srečanje prinesel svojo kavo. Imenuje se Sentimenti in je, kot se je izkazalo, prav okusna. Tudi kraj srečanja je bil nekaj posebnega, v restavraciji DiVino, prostoru, prežetem s spomini, saj je natanko na tem prizorišču nekoč snemal svojo televizijsko oddajo. Čas pa se je zdel relativen. Pred menoj je sedel isti človek, kot se ga spominjam izpred desetletij, ko sva prvič opravila intervju. Od takrat se jih je nabralo lepo število. Še vedno govori tiho, preudarno, z značilnim, mehko donečim severnoprimorskim naglasom, ki v prostor vnese toplino. Njegova ljubezen do glasbe ostaja nalezljivo energična. Odločen je, da bo tako ostalo za vedno.
»Štirideset let, mislim, res je fenomenalna obletnica,« začne z nasmehom, obdan z zavedanjem, da je praktično ves svet obredel z glasbo in svojo fundacijo. V svetu, ki se nenehno spreminja in hlepi po hipnih dražljajih, Rijavec ostaja nespremenjen. Njegova drža je filozofska, skorajda kontemplativna.
Nazaj h koreninam
Praznovanje štiridesetletnice pa ni samo njegov osebni jubilej. Vzela sva jo kot priložnost za, recimo tako, sociološko refleksijo časa, ki je nepreklicno minil. Njegova najnovejša koncertna turneja, subtilno poimenovana, spet, Sentimenti, se načrtno vrača k samim koreninam – v kraje, kjer je pred štirimi desetletji začenjal. »To so bila ta znamenita primorska plesišča. Včasih je bila Primorska meka za vse slovenske – pa ne samo slovenske, tudi jugoslovanske izvajalce,« se spominja časa, ko so bili natančno določeni »punkti« merilo popularnosti.
Rijavec z nostalgijo slika podobe iz Bukovice v občini Renče - Vogrsko, kjer se je na njegovem koncertu zbralo dva tisoč ljudi. »Ob osmih se je začelo, ob štiriindvajsetih se je končalo, prižgala se je luč in je bilo konec,« pripoveduje. Takšni dogodki ob njegovi obletnici naj bi bili spet epicenter socialnega življenja. Kajti če si nekoč želel spoznati bodočo ljubezen, si moral biti tam, saj ni bilo ne facebooka ne drugih socialnih omrežij. Zanj je bil ta živi stik ključen za mentalno zdravje družbe.
Danes te infrastrukture ni več, pripomni rahlo nostalgično. Dvorane so se spremenile v kulturne domove, diskoteke, ki so nekoč gostile žive bende vsako soboto ali petek, so izginile. Danes ljudje komunicirajo prek zaslonov, glasbo pa mladi konzumirajo prek telefonov in youtuba, vodeni z neizprosnimi algoritmi.
V središču Rijavčevega vesolja pa stoji klavir. Za turnejo ob obletnici se je zavestno odločil tudi za intimo. Turneja se bo sicer stopnjevala in za sredino septembra napoveduje dogodek, kakršnega v Sloveniji še ni bilo. Za začetek te zgodbe pa se je na oder vrnil sam z inštrumentom. »Zame je klavir živo bitje,« prizna z globokim spoštovanjem. »Z njim se lahko pogovarjam. Ko pritisnem tipke, se odzove, to so vibracije, ki jih začutiš.«
Ta intimen odnos izvira iz njegovega otroštva, je še povedal. Spominja se starodavnega pianina, ki je v družini že več kot 200 let. A ta prvi pianino znamke Petrof, okrašen z izrezljanimi svečniki, nosi v sebi tudi težo zgodovine. Med drugo svetovno vojno so ga nemški vojaki hoteli odnesti iz hiše. Bili so že na pragu, ko se jim je zoperstavila njegova stara teta. Ker ni dobro znala nemško, je preprosto rekla: »Das ist mein Bruder.« To je moj brat. S čimer je želela povedati, da inštrument pripada bratu glasbeniku. Ali je pomagala ta izjava ali pa gola teža instrumenta, ostaja skrivnost, toda klavir je ostal doma in kasneje definiral Giannijevo usodo.
Na odrih ob njem sicer prevladuje bel klavir. Čeprav priznava, da ga izbira zato, ker je nekaj posebnega in vizualno impozanten, se ob tem hudomušno zaveda tudi tržne absurdnosti: »Če ga kupiš, je dražji kot črn. Ne vem, zakaj.«
Srečanje s papežem in dalajlamo
Rijavčevo ustvarjanje je neločljivo povezano z njegovim domom. Pogled iz Trnovega pri Gorici, kjer živi skupaj z ženo Patricijo – na morje, Furlanijo, Vipavsko dolino in Alpe s Triglavom – ga je absolutno zaznamoval. Ta prostor na prepihu kultur, kjer se srečujejo Alpe in Sredozemlje, se zrcali v njegovem iskanju popolnega zvoka.
Medtem ko Slovenijo v zadnjem času preplavlja balkanski melos, sam ostaja zvest italijanskemu vplivu. Zanj festival Sanremo predstavlja svetovni fenomen in praznik glasbe, ki ga spremlja dolgo v noč, v popolnem nasprotju z Evrovizijo, za katero meni, da je postala zgolj vizualni spektakel, kjer je glasba potisnjena čisto v ozadje. Zgledujoč se po tem si prizadeva ustvariti slovensko kancono – glasbo s slovenskim melosom, močnim, spevnim refrenom in motivi iz slovenske narodne dediščine.
Ob tem razmišlja tudi o slovenski identiteti v širšem kontekstu. Ko potuje po svetu – omenja turnejo po Avstraliji, dolgo 40 dni – opaža izjemno iznajdljivost Slovencev v tujini. Hkrati ga žalosti domača mentaliteta, kjer vse prevečkrat velja rek, da je človek človeku volk, in si želi, da bi kot narod znali stopiti skupaj tudi takrat, ko nam gre dobro, ne samo v krizah.
Tukaj lahko glasba po njegovem mnenju odigra pomembno vlogo. »Ta nagovori človeka hitreje in globlje kot govorjena beseda,« je resnica, ki so mu jo, kot je še pripomnil, potrdile najvišje moralne avtoritete, s katerimi se je srečal na svoji poti, vključno z dalajlamo in papežem Janezom Pavlom II.
To je spet imenitna točka, da se vrnemo k njegovi aktualni turneji. Ta filozofija je namreč temelj njegove turneje Sentimenti, kjer želi občinstvu ponuditi čustva in pobeg od vsakodnevnih skrbi. Cilj je doseči notranji mir obiskovalcev, saj sta mu omenjena duhovna voditelja dejala, da je prav mir v naši notranjosti pogoj za širjenje miru v okolico.
Njegovi koncerti so zato svojevrstna spiritualna izmenjava. Priznava, da vrstnega reda pesmi pogosto nima strogo določenega, temveč nastopa po občutku, prilagajajoč se energiji občinstva. Po štiridesetih letih na odru to energijo fizično zaznava: »Zaznam energijo vsakega, ki pride v dvorano. Ga ne vidim, vendar ga zaznam.«
V značilni obleki
To globoko spoštovanje do občinstva se manifestira tudi v njegovi odrski podobi. Obleka, ki jo nosi in s katero vzbuja vprašanja javnosti, ni zgolj modna muha. Gre za globok zgodovinski in osebni poklon. Njegova žena, umetnica in slikarka, je to koncertno obleko zasnovala kot hommage njegovemu prapraprastricu, baronu Andreju Winklerju. Ta je bil kranjski deželni predsednik in poslanec v dunajskem parlamentu, ki si je izjemno prizadeval za ohranitev slovenskega jezika in je pogosto sprejemal cesarja Franca Jožefa. Poleg tega obleka simbolizira njegov specifičen glasbeni stil (klavir, godalni kvartet, bend, simfonični orkester). Tako kot je za klasično glasbo predpisan frak ali smoking, je za njegovo glasbo predpisana ta posebna kreacija.
Ko Rijavca vprašamo, kaj bi po štiridesetih letih svetoval mlademu Gianniju na začetku kariere, je njegov odgovor jasen: »Ostani tak, kot si. To si ti in nič se ne spreminjaj.« Vztrajanje na lastni poti in pripeljati svojo zgodbo do konca je tisto, kar ga je ohranilo na sceni, namesto da bi se zgolj prilagajal trgu. Prav to vztrajanje bo doseglo vrhunec septembra. Turneja se bo z majhnih plesišč, kot rečeno, razvila v velik glasbeni spektakel s simfoničnim orkestrom.
